Zagori in soteska Vikos (2019)

O še enem NAJ kanjonu v odmaknjenem pogorju, kjer so pred stoletji med 46 vasmi zgradili skorajda točno toliko slikovitih kamnitih mostov.

Na koncu najine severno grške avanture poleti 2019 sva po Samothrakiju in Thassosu šla raziskat še območje Zagori. To je del Pindskega gorstva, ki se razprostira po južni Albaniji in severozahodni Grčiji. Nekoč sem že bral zanimiva poročila o tamkajšnjih gorah, tako da sem imel nekje na svojem nenapisanem seznamu gorsko-potepuških želja tudi dolgoročne načrte v teh krajih. Zato sem se potrudil in uspel prepričati Uršo, da bo kombinacija raziskovanja tega območja in potem udobna celodnevna vožnja s trajektom v Benetke prava kombinacija za zaključek potepanja.

Glavno izhodišče za te konce je vasica z zanimivim imenom: Monodendri. Pod njo se začne najzanimivejši del soteske Vikos. Celotno območje je del narodnega parka, tako da sva prve informacije skušala dobiti v info centru, postavljenem na vstopu v ta park. Oh, kako je bil ta info center beden in nekoristen! Osamljena gospodična je vidno kazala, kako odveč ji je, da jo motiva. Ponudila nama je nekakšen neuporaben zemljevid, kjer so na enem A5 listu skušali prikazati območje velikosti naše celotne Gorenjske. Ko sem vprašal, če bi se dalo kupiti kako boljšo planinsko karto, pa se je razgovorila o tem da so državna ustanova, da zato ne smejo ničesar prodajati in da bomo morali zemljevid kupiti kje drugje. Še lokalnega medu, ki ga je imela razstavljenega, ni smela prodajati. Prav žalostno!

Čisto drugačen je bil najin hotelir v Monodendriju. Oddajal je lično urejene sobe v veliki stari kamniti hiši in bil poln informacij o tem območju. Takoj nama je odpravil ključno skrb – kako se vrniti na izhodišče, potem ko bova prehodila 7 ur kanjona v eno smer. V info centru je trdila, da tako rekoč ni rešitve, ta pa je takoj ponudil sebe ali svojega brata za prevoz. Za solidno ceno, seveda. Odličen zemljevid pa sva lahko kupila v bližnji trafiki.

Vasice v Zagori so prav lično zgrajene iz kamenja.

V Monodenrdiju vse poti vodijo k soteski.

Skoraj vsaka vasica ima impozantno platano neznane starosti.

Pozimi pade sneg in treba se je znajti.

Še isto popoldne sva si kanjon ogledala z dveh glavnih razgledišč. Menda je vpisan v Guinnessovo knjigo rekordov kot soteska, ki ima najboljše razmerje med globino in širino (ali nekaj takega!). No, kot sem že zapisal, sva doživela po svetu že veliko naj sotesk, tako da je ta bila pač še ena v zbirki. Globoka je do 490 metrov, kar res ni slišati veliko. Toda ko jo gledaš, daje vtis mogočnosti kot malokatera soteska.

Najbližje razgledišče je majhen samostan Paraskevi (na levi).

Dobro je videti!

Do višjega razgledišča se je treba odpeljati. Z njega se vidi skorajda celotna soteska. Tole je navzgor ...

... tole pa navzdol.

Urša je spet nervirala mene in slučajno mimoidoče Nemce s posedanjem blizu razglednega roba.

Razlaga, da je to NAJ kanjon.

Naslednji dan nas je gazda odpeljal 24 km po cesti do vasice Vikos na spodnjem koncu kanjona. Tam pa sva bila le dobrih 10 km zračne razdalje od Monodendrija, cesta je speljana daleč naokrog. Videla sva še nekaj slikovitih vasic tega območja, zgrajenih na zanimivih pobočjih ali slemenih nad dolinami. Iz razglednega Vikosa sva zastavila po nekakšni mulatjeri slabih 300 metrov dol v dno doline. Strmine nad nama so postajale vedno bolj strme in dinamično razgibane. Po dnu doline sva potem hodila po več ali manj udobni poti večino časa skozi gozd. Struga je bila suha, vode ni bilo nikjer. Samo nekje na sredini se je pojavil dovolj velik in vabljiv tolmun, da se je Urša skopala. Tam sva začela tudi srečevati pohodnike, ki so po soteski sestopali. Skupaj sva jih naštela 38, midva pa sva bila edina na poti navzgor. Druga polovica soteske je postala še ožja, večkrat sva morala gor in dol, nekje je bilo treba celo malo poplezati čez skale. Čisto na koncu naju je pa čakalo še 350 metrov vročega vzpona iz soteske do hladnega piva v Monodendriju.

 

Jutranji kontrasti so naredili sliko medlo. V resnici je bil pogled iz vasice Vikos po dolini navzgor čudovit.

Vikos je le ena od slikovitih Zagorskih vasic, posejanih po okoliških pobočjih.

Udobna mulatjera naju je popeljala dol v dolino.

Pot je stara, dobro nadelana in zato udobna. Na srečo sva bila večino časa v senci, kar je olajšalo pohod.

Ne le stene nad nama, tudi druge podrobnosti so bile zanimive.

Končno gremo ven! Po šestih urah, 14 prehojenih kilometrih in 800 višinskih metrih nabranega vzpona sva bila nazaj v Monodendriju.

Od mimoidočih sva izvedela, da je v tistem pogorju priljubljen petdnevni pohod, kjer je sama soteska le en dan. Potem se gre naprej do vasice Papingo (a ne zveni super to ime!?), pa do neke oskrbovane koče, potem do gorskega jezera in nekako nazaj proti vzhodu v izhodiščni kraj. Še ena tiha želja za bodočnost ali bodoče življenje …

V Zagoriju pa si je nujno treba ogledati čudovite kamnite mostove. Gradili so jih v osemnajstem in devetnajstem stoletju. Takrat so bili ključni za normalen promet med vasmi. Vsak od njih pa je gradbena mojstrovina.

Grško potepanju po Samothrakiju, Thassosu in Zagori sva zaključila s 27 urno vožnjo s trajektom iz Igumenitse v Benetke. Prvič sva bila na tako dolgem križarjenju z ladjo. Zelo fino se nama je zdelo v prijetni kabini, odklopljenost od vsega zunanjega sveta pa je tudi zanimiv občutek. 

Prevozila sva 3700 km, prehodila 96 in jih preplula 1144.

Tako zanko sva naredila po Balkanu.