Tomorr - velika gora v Albaniji

Prvič: Leta 2005 s Kranjčani

Ko sem slišal, da gremo s Kranjčani leta 2005 tudi na Tomorr, sem se nekje iz dna možganov spomnil, da je o njem pisal Josip Wester v svojih spominih na prvo svetovno vojno. Njegova knjiga je bila ena od knjig, ki sem jih kot mlad, sveže navdušen goroljubec pri svojih dvajsetih letih požiral, da bi ja zvedel čim več o goratem svetu, ki je čakal, da ga bom raziskal.
Med prvo svetovno vojno je bil Wester nekaj časa oficir v mestu Berat v osrednji Albaniji. Iz njegove knjige sem se spomnil slike Berata s Tommorijem v ozadju.

Slika iz Westrove knjige, objavljene leta 1944. Zanimivo, da se mi je v mladosti ta podoba "zapekla" v spomin!

Takole je bil videti Tomorr nad mestom Berat leta 2015. Se mi zdi, da so si v knjigi privoščil nekaj ustvarjalne svobode, kajti na njej je Tomorr videti nekam čudno blizu mesta.

Čeprav je le manj kot 20 km oddaljen od Maje i Ostrovicës, smo se pod njega leta 2005 morali voziti cel dan in narediti velik krog čez pol Albanije, saj krajše ceste ni bilo. Spet smo morali zadnji del s kombiji in spet smo bili v odmaknjeni dolini za Tomorrom prava atrakcija. Sprejel nas je predsednik vaške skupnosti šestdesetih vasi in sledili so govori, potem pa še petje naše med tem nastale himne odprave z melodijo znane pesmi, ki sicer poje o Španiji: »E viva Albania!«

Na levi predsednik planinske zveze Albanije, potem Marjan Ručigaj, vodja kranjske odprave, potem nek pomemben domačin, čisto desno pa je predsednik skupnosti 60 vasi, torej glavni v tem delu Albanije. 

Tomorr je izredno velika gora, podobna Stolu ali Nanosu, le da je več kot 50 km dolga in ponekod več kot 2000 m nad okolico.

Tomorr je ogromen! Pogled z osrednjega vrha proti daljnjemu Maja Partizanit. Do tja je precej kilometrov in deset let, kot boste brali spodaj.

Na osrednji vrh, ki je zaobljen in travnat, je speljana slaba cesta. Na njem namreč stoji kapelica muslimanske sekte Bektašev, ki ima sedež v Albaniji. Enkrat letno priredijo nanj romanje. Dve uri pod vrhom, do kamor je cesta še prevozna za kombije, pa stoji njihovo zavetišče. Organizatorji so nam rekli, da bomo to noč spet taborili v šotorih na koncu ceste. Potovanje pa se je zavleklo in v trdi temi smo se še kar vozili po tistih ridah visoko pod Tomorr. Obstali smo pred večjim poslopjem, sledilo je nekaj dogovarjanja in čakanja, potem pa so nas povabili noter in v treh velikih sobah smo si lahko uredili skupna ležišča. Presenečenj na tem popotovanju res ni manjkalo!

Verski veljak nad vrati svetišča.

Versko zavetišče smo popolnoma zapolnili

Svetišče na vrhu

Najino naslednje presenečenje je sledilo še isti večer. Urša je ugotovila, da je svoje gorniške čevlje najverjetneje izgubila ali kje pozabila. Bilo je joka in slabe volje! Na srečo naslednji dan na poti ni bilo kakih tehničnih težav, tako da je brez težav zmogla do vrha kar v sandalah. Popoldne, ko smo se med hudo nevihto končno pripeljali s kombiji do našega avtobusa, pa se je tudi dobra volja vrnila: čevlje ni izgubila, le v avtobusu jih je pozabila.

Tudi brez gojzarjev je šlo.

Vodnik je bil oborožen - nikoli ne veš, kaj te čaka na poti!

Na vrh se je dalo tudi pripeljati.

Kar precej Slovencev nas je bilo na vrhu tisti dan.

Drugič: Leta 2015 s Kavkami

No, sem pa hitro začel pisati na novo! Tole, seveda, ni iz osnutka knjige. Ker pa sem še enkrat bil na tej gori, sem dodal še to.

Po desetih letih je naneslo, da sva se z Uršo spet klatila po albanskih gorah. Tokrat sva bila z najino druščino Kavk, s katero smo vsako nedeljo v hribih, včasih pa se odpravimo tudi na daljša potepanja. Leta 2015 smo se prepustili turitični agenciji Balkanika, ki je za vodenje po tej deželi spet najela predsednika albanskih planincev Janija Zisa. Tokrat je del vodenja prepustil svojemu mlajšemu nasledniku Niku. Po potepanju po Prokletijah smo bili namenjeni še na zahodni, najvišji vrh Tomorrja Maja Partizanit, 2414 m, katerega je bilo nekoliko teže osvojiti. Izhodišče je bilo niže, ceste na vrh ni bilo. Ta vrh je bistveno redkeje obiskan kot pa osrednji.

Poletje je bilo izredno vroče, zato smo se še po temi odpeljali iz Berata in že ob prvem svitu začeli hoditi proti vrhu. Bilo je dolgo (1450 višinskih metrov), a smo počasi in preudarno napredovali po slikovitih pobočjih. Niko nas je modro vodil: uro hoje, četrt ure poležavnja in nabiranja moči. V petih takšnih etapah, v petih urah smo bili na severnem predvrhu, kjer je tudi bilo nekakšno svetišče v obliki precej velike kamnite piramide. Še malo više pa smo bili na najvišji točki. Hudo vročino smo prehiteli, saj se je dobro ogrelo šele potem, ko smo že sestopali.

Bil je še en lep kamenček v mozaiku albanskih vtisov.

Na Maja Partizanit ni bilo ceste, ampak steza pa je bila kar dobro shojena. Po njej občasno hodijo romarji na severni predvrh, ki je tudi nekakšna sveta točka.

Takole je pa Tomorr videti z zahoda proti vzhodu. Na vrhu v daljavi smo stali deset let prej.

Maja i Ostrovicës - Albanija 2005

Obisk gore s tako slovanskim imenom (izgovori se Ostrovica) so nam predlagali naši albanski gostitelji. Neverjetno, da se v današnjem času kaj takega še zgodi, toda o njej pred odhodom nisem uspel najti nikjer nič zapisanega. Noben iskalnik na internetu ni pomagal, kot da ta gora še ni videla planinca, ki bi o njej kaj napisal. Še eno »odkrivanje« neznanega torej.
(No, zdaj, leta 2018, ko tole objavljam, pa Google že ve precej tudi o tej Ojstrici!)

Albanska Ojstrica

Od daleč je prava sestra dvojčica naše Košute.

Gora leži jugozahodno od Ohridskega jezera blizu mesta Korçe sredi precej razgibane pokrajine. Najvišji vrh je visok 2360 m, okoli njega pa ni tako veličastnega gorovja kot so Prokletije. Pravzaprav sploh nismo vedeli, kateri je najvišji vrh, kajti ta albanska Ojstrica je še najbolj podobna naši Košuti. Več kilometrov dolg greben približno enako visokih vrhov se vleče od severa proti jugu. Stopili smo na dva najjužnejša vrha. Tudi tu ni planinskih poti, vendar je bil vzpon bistveno lažji kot na Majo Jezerce. Tako nas je na vrhu stalo kar 28 Slovencev.

Tudi tu smo med pristopom prespali v šotorih, vendar tokrat bolj zaradi razdalje kot pa zaradi višinske razlike. S kombiji smo se lahko pripeljali le do gorske vasice Shtyllë, odkoder je bilo še skoraj štiri ure hoje do podnožja gore. 

Šli smo mimo planine ...

... kjer so ovce čuvali zelo hudi, a na srečo privezani psi.

Prijetno je bilo pohajati po vršnem grebenu.

Na izhodišču, v odmaknjenem kraju Shtyllë pa se počutiš kot kje v nerazvitih državah Azije ali Južne Amerike. Neverjetno, kako so si kraji s podobno stopnjo (ne)razvitosti na različnih koncih sveta podobni. Na glavnem trgu so kupi materiala in odpadkov, ki nikogar ne motijo, edini bife, ki je hkrati trgovina, je v bizarno razsutem stanju, ob hišah, v katerih še živijo, razpadajo one, ki so jih zapustili. 

Klasično in le malo manj klasično prevozno sredstvo.

Fantje pa tudi tu gledajo za ...

... puncami.

Lokalni bife je osrednja točka kraja ,,,

... kjer se zbira staro in mlado.

Vaška šola

Pogled skozi okno v učilnico šole, ki je bila med počitnicami zaprta, pa ti požene srh po kosteh: po tleh beton, streha pušča, kajti na tleh je luža, na steni je tabla, od pohištva pa le prastar kateder in obrabljene klopi za učence. In vse to le dober dan vožnje od Slovenije …

Notranjost šole. Kako spodbudno okolje za mladino!

Prišel, videl - zlezel na vrh Maja Jezerce - Albanija 2005

Želja po albanskih gorah seveda ni usahnila po tistem prvem prevažanju s trajektom gor in dol po Drinu. Priložnost se nama je ponudila že naslednje leto 2005. Tudi planinci PD Iskra Kranj so si želeli tja in so se tega lotili zelo podjetno. Navezali so stik s predsednikom albanske planinske (pravzaprav alpinistične) organizacije Janijem Ziso, ki je prevzel vso lokalno organizacijo. Po naključju sva zvedela za njihove načrte in se jima pridružila. Neko julijsko jutro naju je taksist malo čudno pogledal, ko naju je z vso prtljago pobral pred našo hišo v Črnučah in sva ga prosila, da naju odpelje na – koseško tržnico. Zmenjeno je namreč bilo, da se bo avtobus, ki je štartal v Kranju, ustavil tam in pobral nekaj ljubljanskih sopotnikov.

Kar na začetku sva z Uršo spoznala, da to nikakor ne bo lagodno turistično popotovanje, temveč naporna gorniška odprava. Znašla sva se v družbi, ki je že nekaj poletij preživela skupaj in prekrižarila precej nenavadnih gorskih kotičkov po Evropi: od Španije, prek mediteranskih otokov, dolomitskih ferat, poljskih Tater do Romunskih Karpatov. Prvih 25 ur smo preživeli v avtobusu, naslednjih 5 v kombijih na razritih gorskih cestah, potem je sledilo 4 ure hoje, in šele potem smo šli lahko prvič spat! Kar dober tempo!

Do večera smo se pripeljali v Sarajevo, kjer smo imeli nekaj ur za čevape na Baš Čaršiji, potem pa smo okoli desetih zvečer nadaljevali proti Črni gori. Zelo neprespani smo se znašli ob petih zjutraj v Podgorici in do šestih iskali lokalček, kjer so nam bili pripravljeni skuhati kavo. Ob osmih smo bili dogovorjeni z Janijem na albanski meji.

Žalostni ostanki nekdanje države na meji z Albanijo

Ob desetih smo se na tovarniškem dvorišču v kraju Koplik prestavili v pet razmajanih kombijev, s katerimi smo se potem vozili do poznega popoldneva v dolino Thethi (pišejo tudi Theth). Za taborišče so nam odredili travnik pred nekdanjim počitniškim domom, ki pa so ga po Hodxinih časih razbili in nikoli popravili.

Ob poti je dobro uspevala znana zelena rastlina.

Spet sredi "brdovitog Balkana"

Bili smo v osrčju Prokletij. Gorovje je zelo podobno našim Julijcem, saj je skalovje apnenec kot pri nas, vegetacija pa je tudi zelo podobna. Dolina Theti je zarezana v nedrja pogorja tako kot je pri nas Trenta. V njej živi okoli 50 družin. Ker obisk 40 tujcev naenkrat tam ni prav pogost dogodek, nas je prišel pozdravit predsednik vaške skupnosti. Sledili so pozdravni govori, pri katerih sem bil jaz glavni prevajalec, saj sem med našimi najbolje govoril angleško, kar je obvladal tudi eden od naših mladih spremljevalcev. Naslednji dan se je celo pojavila ekipa ene od televizijskih mrež in posnela reportažo o čudnih tujcih.

Lokalni župan (v sredini)

Čeprav je bil za nami že dan in pol vožnje in bi najraje šli kar spat, je bil načrt drugačen. Kombiji so nas odpeljali še nekaj kilometrov do konca doline, kjer smo ob petih popoldne – začeli hoditi. Šotore so nam nosili konjički, sami pa smo morali tovoriti svojo opremo po stari karavanski poti. Njen začetek je bil v Skadru, peljala je čez prelaz v Theti, se iz njega vzpela na prelaz Qafa Pejës (izgovori Čafa Pejes), se spustila na sever v dolino Ropojano in po njej prišla do Gusinja in Plava v Črni gori. Od tam pa še čez prelaz Čakor v Peč na Kosovu. Po tej stari mulatjeri smo se odpravili pozno popoldne in po treh urah, ko se je že mračilo, prisopihali tisoč metrov višje na prelaz. Naši albanski vodniki so se tam malo izgubili in je trajalo še celo uro, da smo že v polmraku kolovratili po brezpotju do slikovite ravninice na višini okoli 1800 m, zelo podobne Petkovim njivam v Kamniških Alpah. Tam smo končno lahko postavili šotore in šli spat.

Vodili so nas izkušeni albanski alpinisti, saj so sredi poletne vročine nosili tudi cepine

Predsednik albanskih alpinistov je imel težave s srcem, zato nas je spremljal na muli. Po naključju smo ga srečali tudi 10 let kasneje, ko smo bili drugič v Prokletijah.

Šotorili smo v bližini te skromne ovčarije.

Pastir s svojo čredo

Albanske "Petkove njive", kjer smo končno lahko šli spat

Naš tabor je bil v bližini ovčje planine. Ko smo prihajali, se je ravno stotine ovac spuščalo k izredno skromnim zavetiščem, kjer so jih pastirji zaprli v ograde. Ponoči smo lahko slišali zakaj. Naenkrat je po dolini začelo odmevati razburjeno lajanje ovčarskih psov in nekakšno tuljenje. Potem so se zaslišali človeški glasovi, končno pa je počila puška in so živali potihnile. Baje so odgnali volkove. Bili smo pač »negde u brdovitom Balkanu«.

Mene so zadolžili, da sem že pred peto zbudil celotno odpravo. Jutranje sonce nas je dobilo že visoko nad taborom. Čeprav je bila že druga polovica julija, so nas presenetila še kar obsežna snežišča. Vodnikom so na nekaj mestih pomagale rdeče pike, ki jih je kdo ve kdaj nekdo naredil s sprejem. Ko pa smo dosegli glavni greben zahodno od vrha približno 2400 m visoko, smo morali zadevo vzeti v svoje roke. Lokalni vodniki niso več vedeli kod in kam, celo tega niso vedeli, kateri vrh nad nami je Maja Jezerce. Zanesti smo se morali na naše izkušnje in smo dokaj hitro rešili uganko dostopa na vrh. Vzdolž zahodnega grebena je speljan sistem prehodnih polic, le na pravem mestu je bilo treba prestopiti z ene na drugo. Ob desetih dopoldne nas je devet Slovencev stalo na najvišjem vrhu Prokletij. Z nami je bil sprva le eden od mulovodcev iz Thethija, ki je šel zraven iz lastne radovednosti in je bil na vrhu prvič. Na vrhu stoji velik kup kamenja in videti je bilo, da to leto še ni doživel prav veliko obiska. S severne strani pa so pripeljale rdeče oznake.

Jutro nad našim taborom

Zahodni greben Maja Jezerce, pod katerim smo po sistemu polic prišli na vrh

Ključno mesto vzpona

Urša že visoko proti vrhu

Drugi slovenski obisk najvišjega vrha Prokletij. Tako mi je zatrdil Tone Wraber, ki je prebral vse kar je napisano o Maja Jezerce in ugotovil, da je bil on prvi Slovenec na njem, mi pa prva skupina po njegovem vzponu.

Kasneje nam je Tone Wraber, veliki poznavalec tega pogorja, zatrdil, da smo bili drugi Slovenci na tem vrhu. Prebral je vse, kar je bilo kdaj napisanega o Maja Jezerce in prav nikjer ni zasledil, da bi kdaj bil gor kak Slovenec. Saj je po svoje razumljivo. Pred drugo svetovno vojno je bilo tja neskončno daleč. Po vojni je Albanijo zaprl Enver Hoxha, po letu 1990 se pač še nihče ni okorajžil in se odpravil tja. Tone Wraber da je bil prvi s svojim pristopom iz Gusinja ilegalno čez mejo leta 2000, mi pa drugi. Kar zanimiv občutek. Ne pomnim, da bi že kdaj prej doživel tako prvinsko »odkrivanje« dostopa na goro, kot se nam je ponudilo tukaj. Tako je moralo biti pri nas v Kugyjevih časih. Iz dolin do pašnikov so že bile steze, na vrhove pa je moral poiskati prehode sam.

To drevo mi je ostalo v spominu kot eden najlepših prizorov ob mulatjeri na prelaz

Povratek do tistega razsutega počitniškega doma je bil kar dolg. Po mulatjeri smo seveda morali peš in smo se pozno popoldne temeljito utrujeni spet znašli v zatrepu doline. Nemočno smo poležavali in nabirali moči še za tiste tri do štiri kilometre po cesti do tabora. Kot pravo darilo z neba se je kar naenkrat pripeljal star, razsut tovornjaček eksotične vzhodnonemške znamke IFA. Vseh 30 se nas je ob silnem smehu zbasalo nanj, potem pa se je začela nora vožnja, boljša od česarkoli v Gardalandu. Najprej malo po razriti cesti po dolini čez grape in potoke, potem pa po nekem kolovozu skozi zaselek navzgor. Otresali smo veje dreves, v naročje se nam je vsuvalo malo ringlojev, pa lešniki, pa orehi ... Dobre pol ure je trajalo in režali smo se kot nori. V tabor smo pripeli z »Eviva Albania«, našo himno na melodijo znane Eviva e Spania.

Navdušenje po povratku

Negde na brdovitom Balkanu* - Albanija 2004

O globoki soteski med visokimi gorami, po kateri križariš s trajektom kot po norveških fjordih, o večerji z županom glavnega mesta pokrajine in (naslednjič) o odpravi kranjskih planincev na najvišji vrh Prokletij in še nekaj drugih vrhov.

Na severu Albanije ob meji s Kosovom leži provinca Tropoja, do kamor iz osrednjega dela države ni lahko priti. Čez vmesne gore je speljanih le nekaj zelo slabih cest, ki jih danes skorajda ne uporabljajo več, kajti skozi to hribovito pokrajino se je veliko udobneje peljati s trajektom. Da, prav ste prebrali, s pravim trajektom, s kakršnimi se recimo poleti vozimo na Cres ali na Pag. Skozi gorovje se prebija reka Drin (po srbsko se mu reče Drim), ki v Albanijo priteče kot Beli Drim s Kosova in kot Crni Drim iz Makedonije. Albanci so še v časih Enverja Hoxhe reko na več mestih zajezili in tako naredili velika umetna jezera v nekdanjih ozkih soteskah. In eno od teh jezer s pridom izkoriščajo kot glavno prometnico do Bajram Currija, glavnega mesta Tropoje.

Pristanišče pri jezu umetnega jezera

Bilo je za prvomajske praznike leta 2004, ko sva se z Urško v Skadru iz čiste radovednosti odločila za pot v Bajram Curri. Iz Skadra naju je do jezu pri kraju Koman v svojem mercedesu pripeljal taksist Boro, ki je znal srbsko in nama spotoma povedal marsikatero pikantno podrobnost o življenju v tej nenavadni državi. Že pod jezom smo peljali mimo kolone čakajočih kombijev in tovornjakov. Ker je Boro le dostavljal naju na trajekt, so ga policaji pustili takoj naprej. Ostali so morali čakati, da se trajekt izprazni. Prihod v pristanišče je popolnoma v albanskem slogu: skrajno razrita cesta nas je zapeljala v neoznačen, temen predor, skozi katerega se je Borov mercedes kar namučil. Na koncu predora smo se znašli na majhnem parkirišču ob umetnem jezeru, kjer je mrgolelo vozil in ljudi.

Potniški trajekt so domiselno naredili s kombinacijo avtobusa in plovila

Kot turista sva bila posebnost. Nisva pa bila edina tujca, na trajekt je čakal še Američan, predstavnik neke dobrodelne organizacije, ki je bil s svojimi spremljevalci namenjen k županu Bajram Currija na dogovore o sofinanciranju tamkajšnjega vodovoda.

Eni smo se potepali, drugi pa so potovali poslovno

Prispela sva ob pol desetih in do prihoda trajekta ob pol enajstih sva se lahko grela v edinem zakajenem »kafiću«, kjer je posedala tudi večina ostalih potnikov. Bila je kar pisana druščina, kakršne pri nas nismo vajeni. Kasneje, na trajektu, sva se zapletla v pogovore z njimi. Nek možakar srednjih let se je predstavil kot sodelavec tajne policije in mi nič kaj diskretno pokazal svojo pištolo, zataknjeno za pas njegovih hlač. Nek drug mlajši mož je tolkel nekaj nemščine, Ko sem ga vprašal, kje se je je naučil, je odvrnil, da v Nemčiji v zaporu. Dve leti da je sedel zaradi mamil. Tretji mladenič je znal nekaj angleščine, ker je delal na Norveškem, sedaj pa se ves obupan v domovini pritožuje nad oblastjo in svojo usodo. Urška je medtem sklepala svoja poznanstva. Ko je čakala v vrsti na neverjetno umazano stranišče, so se okoli nje nagnetle sopotnice in se čudile njeni potovalni pogumnosti. Vsem se je nekako poznalo, da je tam življenje precej bolj trdo, kot smo ga vajeni mi. Vendar so bili vsi do naju zelo prijazni in ustrežljivi, saj so tujci tu zelo redki in je treba do njih biti gostoljuben in narediti dober vtis.

Organiziranost raztovarjanja in natovarjanja trajekta je bila v balkanskem slogu. Ko je pripeljal poln jutranji trajekt iz Bajram Currija, potniki seveda niso čakali, da mornarji opravijo privezovanje in pristajanje, temveč so drug čez drugega poskakali na kopno in se pognali do čakajočih kombijev. Dokler ti niso bili polni, je vse drugo stalo, kajti vozila niso mogla z ladje. Šele ko so se napolnjeni kombiji odkotalili skozi predor, so lahko začela po strmini s trajekta plezati tudi vozila in se izgubljati v predor. Trajalo je kake četrt ure, da so se vsi odpeljali do doline in so tam policaji pustili gor čakajoče. Ko je bil trajekt že poln, se je izkazalo, da je za en tovornjak zmanjkalo prostora. Voznik tega ni hotel priznati. Zapeljal je na dovozno rampo in se ni hotel umakniti. Kot da je čakal na čudež, s katerim bi se ostala vozila na trajektu skrčila in bi lahko nanj zapeljal še on. Trajalo je še vsej deset minut, da so ga vendarle bolj ali manj glasno prepričali, da prostora pač ni in da se naj vendar umakne z dovozne strmine, saj sicer nismo mogli odpluti.

Plavajoči kazino

Trajekt je imel tudi zaprt prostor, kamor so se takoj zatekli vsi potniki in je zelo hitro postal zakajen s cigaretnim dimom. Vsi moški so se nemudoma nagnetli okoli osrednje mize, za katero se je pričelo nekakšno kockanje. Igralo jih je nekaj, vsi ostali pa so glasno spremljali in navijali. Pravi plavajoči kazino.

Midva sva raje, kljub hladnemu vremenu, med vožnjo postavala na krovu in občudovala okolico. Kakih 30 km dolga soteska je zarezana skozi osrednji del Prokletij, ki mu rečejo kar Albanske Alpe. Najvišji vrh v tej skupini je skoraj 2700 m visoki Maja Jezerce, ki se ga z reke ne vidi. Gladina je na nadmorski višini pod 200 m, na severnem bregu pa so gore visoke tudi čez 2000 m. Taka velika višinska razlika je seveda zagotovilo za impresivne poglede. In res so bili občutki podobni kot v kakem fjordu na Norveškem ali na splavu na Tari. Trajekt je mirno plul po ovinkastem jezeru, nad nami pa so se vrstila slikovita zelena pobočja. Ponekod se je soteska navidez zaprla z visokimi stenami in šele ko se je trajekt čisto približal, se je pokazalo ozko nadaljevanje. Na več mestih so bili nad gladino zaselki, do katerih je bilo možno priti le po vodi in ki jih je oskrbovala nenavadna ladja-avtobus, nekakšen trajekt-lokalec. Na malo večji čoln so privarili avtobusno karoserijo in se tako vozili po jezeru dejansko kot v avtobusu.

Na enem mestu se soteska zoži tako, da ni bilo videti kje bo šlo naprej.

Naša vožnja je trajala dobri dve uri in se končala v izteku stranske doline reke Valbone v bližini naslednjega velikega jezu na reki Drin. Raztovarjanje je bilo seveda podobno živahno početje kot natovarjanje. Skupaj s sopotniki sva poskakala z ladje in si našla prostor v enem od čakajočih kombijev. Do Bajram Currija, ki je zelo blizu kosovske meje, ni daleč, vendar nam je vožnjo popestrilo dejstvo, da nam je v zadnjem klancu zmanjkalo bencina. Voznik je vlil liter rezerve iz plastenke, potem pa smo malo manevrirali ritensko po klancu, da je motor spet stekel. Popotovanje popolnoma v stilu tretjega sveta!

Bajram Curri je najbolj žalosten kraj, kar sva jih videla v Albaniji. Ulice razrite, trgovine zanemarjene, hiše razpadajoče, tržnica kot kje v nerazvitih azijskih državah. Edini hotel ni videl vzdrževanja odkar so ga naredili pred vsaj 40 leti. Kljub obilici vode v potokih in rekah, ki tečejo v okolici, je vodovod deloval le nekaj ur na dan, prav tako je bilo z elektriko. Nekoč lično urejen mestni park je podoben rimskim izkopaninam, le da je »polepšan« z razmetanimi smetmi. Skratka, Bajram Curri je bil skoncentrirana slika tedanje Albanije: vse kar je skupnega, družbenega, ni delovalo.

(Nekoč lepo zamišljen) park v Bajram Curriju

Ker nisva bila napovedana, sva bila presenečenje tudi za hotel. Pravzaprav so imeli tisti dan kar poplavo tujcev. Edino spodobno sobo so imeli že oddano za tistega Američana. Morala sva počakati, da so za naju usposobili »naslednjo najboljšo« sobo. Bila je »res poden«: pohištvo razsuto, kopalnica smešno razpadajoča, stene nazadnje prebeljene pred desetletji, celo stikalo za luč je bilo črno namesto belo, čeprav sploh nisem znal razvozlati od česa. Ampak še veliko hujše so bile ostale sobe v tistem nadstropju, v katere sva lahko videla s hodnika. Da ne govorim o stranišču, ki je bilo skupno za večino sob. Na srečo sva midva imela malce spodobnejšo lastno školjko v najini kopalnici.

Druga najboljša soba v hotelu

Obupana Urša v najini sobici

Kako je sploh možno tako zasvinjati stikalo za luč?

Skupno stranišče za vse sobe, ki niso imele lastnega

Ko sva se zvečer odpravljala malo po mestu, naju je prestregel natakar in naju povabil v jedilnico. Prisesti sva morala k mizi, za katero sta sedela tisti Američan in sam župan mesta Bajram Curri. Američan se je očitno lotil izobraževanja tega župana in se je spomnil na naju kot na učni objekt. Izrabil naju je kot primer turistov, ki iščejo odštekane konce sveta in bi potencialno lahko preplavili njegovo mesto. Morala sva razlagati, kako imenitna se nama je zdela vožnja s trajektom in kako noro lepa da je tista soteska. In da naju strašno zanimajo gore in da se nama zdi, da se v oblakih nad njegovim mestom skrivajo neverjetno privlačne lepote. Nisem prepričan, da naju je razumel, toda vsekakor sva govorila resnico. Tam je res odštekano lepo.

Naslednji dan je bilo vreme slabo, zato ni bilo vredno riniti v dolino Valbono pod vrhove Prokletij. Ker časa nisva imela na razpolago, nama ni ostalo drugega kot taktični umik na sončno albansko obalo Jadrana. Valbona pa ostaja na spisku najinih želja. In to kar visoko!

* Naslov tega poglavja v srbščini mi je ostal v spominu še iz mojih otroških let v Beogradu. Ne spomnim se več odkod je, toda vedno se mi je zdel tako zelo sočen in tako zelo primeren za kratek opis kakih posebnosti tam spodaj v naši bližnji soseščini. Prevod v slovenščino niti približno ne zveni tako sočno: »Nekje v hribovitem Balkanu«