O nenavadni ekipi
nenavadne odprave na nenavadni cilj. Kako smo soteskali po grškem otoku, kako
sva naredila najvišji letošnji vzpon na tisočšeststotaka in kako smo se urili v
vožnji po strmih in ozkih ulicah mediteranskega mesteca, grajenega za promet z
osli, ne z avtom.
Do lani, tj. do leta 2018, nisem
imel pojma, da ta grški otok sploh obstaja. Z Uršo se še nisva kaj dosti
potepala po grškem otočju, tako da se nikoli nisem niti trudil razumeti kje so
posamezni otoki in kakšni so. Najin sin Rok pa je z družino prejšnje leto
dopustoval nekje v vzhodnem Egejskem morju in tam zvedel o skritem soteskarskem
zakladu. Navdušeno je razlagal, da je otok Samothraki menda slabo turistično
razvit, da na njem itak ni prav veliko prebivalcev, vendar da je v strmih in
samotnih pobočjih njegovih vzpetin polno sotesk, ki naj bi bile pravi raj za
soteskarje. On pa je navdušen soteskar in mu izziv celo leto ni dal miru.
Na severni strani Samothrakij je nekaj prijetnih naselij, otok pa obvladuje gora Saos z najvišnjim vrhom Feggarijem, 1611 m.
Taka je pa južna stran otoka, kjer je popolna divjina z najbolj izzivalnimi soteskami.
Obvezen motiv na prospektih o Samothrakiju: Samostan (cerkvica) Panaghia Krimniotissa
Pred poletjem je Rok domislil
kako izpeljati odpravo. Soteskala naj bi predvsem on in njegov soteskarski
kolega Luka. Kot pomembna podpora bi šel zraven še prijatelj (drugi) Rok, ki
ima dovoljenje za vožnjo resnih čolnov in bi bil glavni za popoldanski odvoz
soteskarjev potem, ko bi se po vrveh spustili do izteka kanjonov v morje na
brezpotni obali. Ker pa je za soteskanje potrebna tudi spodobna količina
opreme, sva v ekipo bila povabljena tudi jaz in Urša z najinim prostornim novim
avtom. Samothraki naj bi raziskovali pet dni, potem pa bi tri mladeniče
odpeljala v Istanbul, (drugi) Rok in Luka bi odletela domov, (naš) Rok pa bi pričakal
svojo družino, s katero bi nadaljeval še dva tedna normalnih počitnic na
turškem morju. Midva, šoferja, pa bi bila prosta, da izpeljeva še kakršno koli
dodatno akcijo in nekako naju in opremo prepeljeva nazaj v domovino.
Načrt je bil dovolj 'odštekan',
da sva pristala nanj brez velikih pomislekov. Ampak, zapletlo se je še pred
odhodom, saj Luka nenadoma ni mogel zraven. Tako smo se midva in dva Roka po
dveh dneh vožnje čez Balkan znašli na trajektu iz Alexandropoulisa na Samothraki.
Soteskarska odprava je imela enega soteskarja in tri soteskarske amaterje. Največji
izzivi po odmaknjenih in zahtevnih kanjonih so odpadli. Vsak po svoje pa je le prispeval kolikor se je dalo, da je vse
skupaj bil lep potep, ki se ga bomo še dolgo prijetno spominjali.
Soteske
Najbolj nore soteske, tiste, v
katere nismo šli, so na južnem delu otoka. Že do njihovega začetka je težko
priti, saj se je treba do njih po brezpotjih prebiti čez glavni greben. Menda
je še najbolje iti za dva dni in nekje nad sotesko prespati. Potem se je treba
več ur spuščati ob vrvi po kanjonih, ki se končajo ob morju. Najbolj divji se
celo izteče naravnost v morje z več deset metrskim slapom. V morju te mora pa
pričakati čoln, saj po kopnem ni poti nazaj v civilizacijo!
Slap Kremastos, ki pada skorajda narovnost v morje z višine 180 metrov.
Kaj takega seveda ni bilo za
nas. Na srečo se najdejo tudi preprostejši soteskarski užitki za amaterje,
kakršni smo bili večina v naši ekipi. Prvi dan smo spoznavali nezanesljivost
razpoložljivih opisov sotesk in oznak na grških poteh po gorah. Začetek soteske
Xiropotamos je bil popolnoma drugačen od opisa, vse skupaj pa je bilo tudi
bistveno krajše od pričakovanj. Kar je bilo za prvi dan kar v redu.
Priprave
Ni bilo dolgo, je bilo pa nekaj zabavnih mest.
Naša ekipa v akciji
Drugi dan smo izbrali večji
izziv. Soteska Vatos je obetala zmerno zahtevnost (večinoma skoki, le en 7
metrski spust ob vrvi, čeprav smo jih na koncu opravili vsaj 5 ali 6), je pa
precej dolga, pa tudi dostop do nje ni bil enostaven. Najeli smo celo moped, ki
je počakal spodaj, da je na koncu pomagal premagati 300 metrov višinske razlike
in nekaj kilometrov ceste do avta na izhodišču. Zjutraj smo uspešno prisopihali
po vročini čez greben v sosednjo dolino in se spustili v dolino Vatosa. Na
začetku je bilo vode še bolj malo, ampak kmalu smo se oblekli v neoprene in
začeli veselo skakati in plavati po tolmunih. Voda ni bila pretirano hladna,
okoli 22-23 stopinj, ampak neopren je prišel kar prav. Sledi predhodnikov
skorajda ni bilo. Naleteli smo le na eno sidrišče z že precej ubogim
svedrovcem. Drugje smo si pri spustih pomagali z drevjem, roglji, enkrat pa smo
celo zabili klin. 3 kilometre je kar veliko za sotesko, ampak smo jo navdušeno
zmogli in se po štirih urah olajšano prikopali do plaže Vatos, kjer je
soteskanja konec.
Bilo je zabavno skakati iz tolmuna v tolmun
Ob slapovih je bilo treba ob vrvi.
Tudi kar tako ob soteski je bilo lepo..
Težko pričakovan konec na plaži Vatos. V gozdičku je divji kamp, odkoder nam je prišla svetovat naga deklica.
V opisu je pisalo, da gremo s
plaže Vatos po poti desno in v eni uri pridemo do ceste na plaži Pachia Ammos,
kjer nas je čakal moped. Super, smo si mislili, ko smo si malo oddahnili ob
morju. Še urica in bo konec. Medtem, ko smo iskali začetek steze, pa se je iz
bližnjega gozda pojavila gola ženska in nam skušala nekaj dopovedati. Kot bi
Eva prišla iz raja! Radovedno smo se približali in gospa ali gospodična nam je
razlagala, kje je pot in opozarjala, da je nekoliko nerodna in da bo trajalo
kako uro in pol do dve uri, da pridemo ven. Aha, no, ja, saj smo do sedaj
telovadili po brezpotju, bomo pa še to zmogli, saj imamo celo opremo. "Eva" pa je
povedala, da v tistem gozdu na divje kampirajo in da se imajo super. Bi verjel,
ja!
No, tista pot se je pa res
izkazala kot višek dneva. Res smo hodili dve uri. Pa ne hodili, plezali!
Najprej je bilo treba nemarno strmo navzgor skoraj brez poti. Potem smo sledili
rdečim pikam prečno v vedno bolj strmo skalovje, tako da smo si kmalu nataknili
čelade. Čez čas smo si pa še nadeli pasove in se malo varovali z vrvjo, kajti
na poti so bile jeklenice, vsi člani ekipe pa niso imeli visokogorskih
izkušenj. Ta izstop je bil kar resna preizkušnja. Kasneje smo izvedeli, da po
tej poti skorajda nihče ne hodi, kajti na plaži na koncu ceste je čoln-taksi,
ki te prepelje po vodi tisti kilometer ali dva.
Čisto resno je bilo treba plezati.
Soteskanja je bilo s tem za naju
seniorja konec. Mladinca pa sta se šla še malo se spuščat po kanjonu, ki ima
zelo privlačen iztek. Konča se v tolmunu, kamor se rade hodijo kopat mlade
deklice.
Soteske Samothrakijo so polne različnih atrakcij.
Feggari
Midva pač ne zdrživa pod nekim
hribom, ki se nama ponuja dan za dnem. Najvišji vrh Feggari je sicer visok le
1611 metrov, kar bi bilo v Alpah nekaj stranskega ali zanemarljivega. Ampak v
njegova pobočja ni vsekanih cest, ki bi segale više od dobrih sto nadmorskih
metrov. Tako je pač treba opraviti skoraj 1500 višinskih metrov gor in dol v
enem dnevu, kar za mene in moj sedmi križ, ki ga nosim, ni mačji kašelj. Spet
smo najeli moped, tokrat zato, da sta imela soteskarja avto na razpolago za
svoje akcije. Pred zoro, še v mraku, sva ga zajahala, Urša me je objela od
zadaj in odbrzela sva tako kot pred 44 leti, ko sva se še kot študenta vozila v
hribe z mojim takratnim Tomosovim štiribrzincem. Nad krajem Therma sva začela
hoditi ob pol sedmih, spet preklinjala slabe grške markacije in neobstoj
kažipotov, si pomagala z gps sledjo s spleta, se preplašeno plazila mimo kozjih
staj in nervoznih psov, končno pa se vendarle utirila na pravo stezo in začela
pridobivati višino. Vdano sem se počasi dvigoval in se tolažil z modro mislijo
Tonija, ki je zaslovel to pomlad na balkanskih televizijah. Ko ga je novinarka
kot naključnega mimoidočega vprašala, če je imel kaj gripe, je 82 letnik glasno
zatrdil, da nikoli ni bil pri zdravniku in da je treba, če hočeš biti zdrav,
pač migati 3 ure na dan: »Vježbaj,pizda ti materina!« Ta njegov nasvet si torej ponavljam, kadar gre težko in
bi telo raje sedlo kot rinilo naprej.
Po šestih urah vježbanja sva prisopihala na vrh. Imela
sva srečo, dan je bil lep, brez oblačka, vročina pa tudi ni bila prehuda.
Zadnjih dvesto višinskih metrov je bilo celo nekaj skalovja, nekajkrat se j
bilo treba celo prijeti za skalo. Vršni grebeni Samothrakija so prav
visokogorsko privlačni. Ko bi bil kakih trideset let mlajši, bi skušal
izpeljati kako dolgo grebensko prečenje, morda še s kakim vmesnim bivakom.
Ampak, tokrat je bilo še štiri ure sestopa čez glavo dovolj.
Končno sva našla stezo.
Pojavile so se še markacije E6, iste poti, ki poteka skozi Slovenijo.
Spodaj sva hodila skozi lep hrastov gozd.
Višje sva morala skozi nekaj bodečega brinja, ki tam raste namesto ruševja.
Vršni greben je skalnat in razgleden.
Visokogorje Samothrakija
Otoške vozniške spretnosti
Naš Rok nam je pred odhodom na
Samothrakiju rezerviral celo hišo v Chori, glavnem kraju otoka. Mestece je
zgrajeno v dolinici v notranjosti tako spretno, da se ga od daleč sploh ne
vidi. Taka lega je bila nekoč pomembna, ker so po morju radi prišli na obisk
gusarji. Domačini jih pa, seveda, niso želeli prevečkrat videti in so se zato
skrivali.
Ker je Chora tako stisnjena v
dolino, očitno nekoč niso želeli tratiti prostora in so pustili le malo razmika
med hišami. Ampak, pustili so ga pa vendarle toliko, da se tudi današnji
prebivalci lahko po njej vozijo z avti. Kar pa nikakor ni enostavno. Ob prihodu
nas je lastnica vile pričakala spodaj pred mestom. Ko je videla našega širokega
in dolgega Forda, me je previdno vprašala: »Are you a good driver?«. Ko sem
pritdil, nas je popeljala skozi labirint ozkih uličic, kjer je bil vsak ovinek
problem. Sodelovati so morali vsi v avtu in skrbno gledati levo in desno, če
bom lahko zvozil Morali smo po levi strani mesteca gor nad njega, pa zgoraj
okoli njega in potem po desni strani vratolomno navzdol do priročnega
parkirišča pred hišo. Ko pa smo se vozili iz hiše, je bilo treba pa po drugi
prav tako strmi in ovinkasti ulici dol. Res adrenalinsko.
Po petih dneh sem se že kar
izmojstril v tem vijuganju in je drugi Rok posnel filmček kako je bilo to
videti. Na koncu smo se domislili, da bi morali po teh ulicah organizirati
dirke v več kategorijah. Najlaže bi bilo z mopedi, potem s kakimi Clioti in
podobnimi malimi avti, višek pa bile daljše in bolj nerodne limuzine in
kombiji.
Chora
Epilog
Z odpravo smo bili vsi štirje
odpravarji zelo zadovoljni. Skupni konec pa se je še malo zapetel. Odpravili
smo se proti Istanbulu, da bi tam oddali Roka. Na poti do meje pa je naš Rok
slučajno brskal po najinih potnih listih in ugotovil, da je Uršinem potekel rok
veljavnosti! Hitro smo morali sprememeniti načrt. Roka sta takoj na Booking.com
izbrskala rešitev, preusmerili smo se tik pred mejo nekam desno do hotelčkov v
naravnem parku Evros, oddali Uršo v hotelček za eno noč, potem pa nadaljevali
brez nje do meje EU. Čakati je bilo treba dobri dve uri, potem voziti še dobri
dve uri do hotela v predmestju Istanbula, kjer smo končno trije fantje dobili
sobe ob enajstih zvečer. Zjutraj sta Roka šla po svoje, jaz pa sem se peljal
nazaj k Urši in novim dogodivšinam naproti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar