O tem, kako blizu v
prostoru sta si lahko popolni časovni nasprotji.
Potem pa še filmček o deželi mulatjer.
Po neverjetno speljani mulatjeri, vklesani v skorajda navpično steno, sva se spustila v zgornji del slikovite doline Riberia de Paul. Do zgornjih vasi je speljana cesta, zato je bilo konec romantičnega pohajkovanja po mojstrsko speljani mulatjeri – danes se domačini pač raje peljejo z aluguerji (kolektivnimi taksiji), kot pa da bi hodili peš. Ker nama je bil dveurni zgornji del sestopa vendarle premalo, sva želela še naprej počasi doživeti to čarobno dolino. Z upadajočo višino je bilo vedno več zelenja, okoli naju so se bohotili pisani cvetovi, pohajkovanje skozi gorske vasice pa so itak eden od največjih čarov popotovanj.
Dober kilometer sva zdržala po
asfaltu, ko se je na desni pokazala solidna steza, ki je vodila v dno doline do
potoka in na drugi strani nekam naprej. »Pojdiva tu, saj to je verjetno tista
pot, ki se nama zdi, da je vrisana na zemljevidu in ki po drugi strani doline
pripelje dol do morja. Bova že nekako našla prehode, bolje bo že, kot pa hoditi
po asfaltu in to še dlje naokoli!« sva se hitro strinjala in jo mahnila dol. V
nekaj minutah sva bila pri skromnem potočku, kjer so bili vsi okoliški grmovi
zasedeni s sušečim se perilom. Toda na drugi strani je potka temeljito
usahnila. Nič več ni bila dobro shojena skoraj mulatjera, pač pa se je v drugi
breg razcepilo več ožjih stezic. Vklopila sva najine navigacijske nosove in
hitro presodila v katero stran nama je iti. Hodila sva skozi gost gozd, nič več
ni bilo videti kot da sva v urbani pokrajini med vasmi, kot je to bilo le malo
višje v dolini.
Čez deset minut sva pred sabo
zagledala kamnite stavbe, ki so bile sprva videti kot zapuščene ruševine. Ko
sva se približala, sva spoznala, da je to bivališče očitno zelo revnih
prebivalcev. Pred vrati skromne hišice, kjer si se moral skloniti, če bi hotel
vstopiti, sva ustrašila gospodinjo, ki je očitno na kamniti ograji brisala
pravkar oprano posodo. Videti je bila skrajno presenečena kaj počneta dva
tujca, obložena z velikima nahrbtnikoma, v tem odmaknjenem kotu doline v tej
njeni revščini. Ker ne znava kreolsko, se nismo mogli kaj dosti pogovarjati, le
z rokami nama je dala vedeti, da naj kar nadaljujeva v najini smeri. Kar prav
ji je bilo, da sva hitro nadaljevala in jo zapustila njeno skromno bivališče.
Stezica je izginila, znašla pa
sva se ob ozkem vodnem kanalu in napredovala po njem. Očitno je bilo, da zelo
redko kdo hodi po tej poti, saj sva se morala kar naprej prebijati skozi bujno
zelenje. Šlo je počasi, upala pa sva, da se slej ko prej prebijeva do
naslednjega zaselka, odkoder bo potem spet bolje shojeno. In res, že čez nekaj
sto metrov sva zaslišala glasno glasbo in glasen lajež. Domači kuža je
prizadevno čuval lepo pobarvano in urejeno hišo, iz katere so zveneli zvoki. Ko
laježa le ni hotelo biti konec, je ven prišel tudi domačin – postaven mladenič
s prižganim prenosnim računalnikom v roki. Očitno sva ga zmotila pri deskanju
po spletu ali kakem drugem sodobnem početju.
Kakšno nasprotje! Le nekaj sto
metrov prej sva bila v skrajno revnem kotičku, kjer naju je bilo sram, da
prihajava iz nekega drugega, bogatega sveta. Tu pa sva iz tropskega zelenja
prišla do »izpostave« tega našega sodobnega sveta. Tam so naju obdajale črne
misli o krivični razporeditvi bogastva in o kruti usodi, ki nekatere sili v
težko življenje, tu pa sva se lahko prepustila razmišljanjem o tem, kako naša
sodobna družba nezadržno prodira v prav vse kotičke, tudi sem, v samotni
zaselek odmaknjene doline na majhnem otoku Santo Antao nekje sredi Atlantika v
državi, za katero verjetno več kot pol ljudi sploh ne ve – Zelenortskih otokih.
Dežela mulatjer
Na Zelenortskih otokih naju je najbolj navdušil otok Santo Antao. Po njem so speljane neverjetne mulatjere. Oglejte si video predstavitev, ki sva jo pripravila iz fotografij, nastalih med štiridnevnim pohodom po njih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar