Jordanija (2005)

O arogantnem Američanu in ponosnem Arabcu, plesu čarovnice sredi beduinske puščave in najbolj zelenem koščku sveta.

 

Spopad civilizacij

Vedno znova me preseneti, kako nepričakovano človek doživi najbolj močna doživetja. Ko sva se odpravljala v Jordanijo, nisva pričakovala ničesar presenetljivega. Tja sva se podala za prvi maj leta 2005 in to kar v paketu. Raziskava trga je dala nedvoumen rezultat: najceneje se je tja odpraviti s Kompasom na enotedenske hotelske počitnice. Čarterski polet, prevoz do Aqabe in sedem noči v hotelu so bili cenejši kot pa navadna letalska karta. Nizka cena sicer za sabo potegne tudi kako neugodnost. Takrat sva recimo potepanje začela z ogledom – Komende. Čarter naj bi sprva poletel ob treh popoldne, a so se nam na letališču opravičevali in preložili odhod tja nekam proti polnoči. Ker sva pustila avto doma, sva se nazaj domov odpeljala z lokalnim avtobusom skozi ulice Komende. Zvečer pa še enkrat na Brnik … Malo bolj nadležno je bilo potem ob nečloveško poznih oziroma zgodnjih jutranjih urah na letališču v Ammanu, ko je polno letalo Slovencev čakalo, da so nam prav tako utrujeni uradniki izdali vstopne vizume. Precej dotolčene so nas dostavili v naše hotele ravno na zajtrk.

Jordanijo sva sicer imela že nekaj časa na seznamu želja, toda to potovanje je spodbudila nekaj mesecev prej v Planinskem vestniku objavljena slika gore v puščavi Wadi Rum. Skalovje je bilo videti kot Dolomiti v puščavi in odločitev za naslednji prvi maj je bila lahka: Greva v Jordanijo! Mislim, da še nikoli nisem tako hitro šel na oglede kake daljne gore potem, ko sem prvič zvedel zanjo.

Tisto hotelsko dopustovanje v Aqabi seveda ni bilo za naju. Hotel je bil sicer kar v redu, najbolj pa naju je zabaval sobar v našem nadstropju. Vsak dan je naredil kako skulpturo iz brisač, ki jih je znal prav umetelno zvijati. Na postelji naju je tako enkrat čakal labod, drugič pa srček.

Vsak dan naju je čakalo novo umetniško delo iz brisače

Aqaba je edino jordansko mesto ob Rdečem morju, kjer ima Jordanija približno toliko obale kot naša Slovenija. Ob njej pa želijo imeti vse: luko, industrijo in turizem. Pa še sovražni Izrael je le nekaj kilometrov stran. Zato morsko dopustovanje tam ne priporočam nikomur. Do plaže, namenjene gostom našega hotela, sva se prebila le enkrat. Treba je bilo nekaj ulic po mestu sem in tja, potem pa po posebnem prehodu mimo nekega bratskega hotela do nekih pomolov, ki naj bi bili namenjeni za nas. Hvala lepa, kar naj jih imajo.

Če hočete na morje, vam ni treba v Jordanijo. Marsikje veliko bliže so veliko bolj vabljive plaže.

Naju je vleklo v potepuško akcijo. Že prvi večer sva v centru našla primerno zanikrno turistično agencijo (če je videz »prenobel«, so gotovo dragi in ti hočejo prodati raznorazne nepotrebne luksuzne neumnosti!) in se s prizadevnim Arabcem dogovorila za dvodnevni jeep safari v Wadi Rum. To je puščava na planoti le nekaj deset kilometrov nad Aqabo. Safariji tja so kar popularna ponudba za bolj potepuške tujce. Že zvečer sva se strinjala, da bo v jeepu z nama še en gost.

Tole je bila ne prenobel turistična agencija.

Naslednje jutro sva bila ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu. Najin Arabec se je pojavil z jeepom, a je bil zjutraj precej bolj slabe volje kot večer prej. Odpeljali smo se do nekega hotela in tam pobrala še najinega sopotnika Američana Petra. Hitro sva zvedela, da je odvetnik v srednjih tridesetih letih in da večino časa preživi na raznih misijah v sklopu mednarodnih organizacij. Pravkar da prihaja iz Uzbekistana, kjer je preživel več mesecev na misiji mednarodnega denarnega sklada. Njegova naloga je bila napisati zakonodajo, s katero bi javne finance postale bolj pregledne. Pomislil sem kakšna potrata časa in denarja je to! Pisati zakonodajo o preglednosti javnih financ za državo, v kateri imajo na oblasti samodržca, ki si od vsega zagotovo najmanj želi preglednih financ! Če bi bile pregledne, bi narod kmalu spoznal, kako jih ljubljeni vodja »okoli prinaša«. Peter se je hitro strinjal s tovrstnimi mojimi pomisleki in je tudi priznal, da njegovo delo pri gostiteljih ni bilo sprejeto z navdušenjem. Toda on je svojo plačo pač zaslužil in ga uporaba njegovih stvaritev niti ni zanimala.

Naš vodnik, za katerega ime do konca nisva izvedela, je bil pa res slabe volje. Že po nekaj sto metrih ga je na ulici nekdo malo izsilil in je ustavil avto, odprl desno okno in je kar čez Petra v arabščini temeljito nadrl onega drugega. Bilo je malo mučno, a smo vzeli bolj kot lokalno folkloro.

Malo kasneje se je naš voznik hotel malo pomiriti in je prižgal radio. Zaslišala se je arabska muzika, nekakšen njihov pop, kakršen pač odmeva od vsepovsod na Bližnjem vzhodu. Petru pa ta glasba ni bila všeč in je brez besed kratko-malo – ugasnil radio.

Takrat je pa počilo! Arabec je ustavil avto in se začel dreti na Američana v angleščini:

»Kaj si pa misliš, da kar takole ugasneš moj radio? Kdo pa misliš da si? Vsaj prosim bi rekel!«

Peter, Američan, je reagiral po ameriško: osorno in glasno. Tudi on se je drl nazaj:

»Jaz tega ne bom poslušal! Jaz sem plačal 40 dolarjev za to turo in imam zato pravico odločati tudi o muziki!«

»Če si mi dal 40 dolarjev, še ne pomeni, da sem tvoj sluga, da lahko upravljaš z mojim življenjem!«

Trajalo je sicer manj kot minuto, toda midva na zadnjih sedežih sva se nenadoma zavedla, da imava pred sabo pravi clash of civilisations, spopad civilizacij, trk dveh pogledov na svet. Pred nama se je namreč odigrala miniaturna igra, kakršna poteka na globalnem nivoju med materialističnim Zahodom in bolj duhovnim Vzhodom. Američan je razmišljal po ameriško: Kdor ima denar, ima tudi komando, vsi drugi se mu morajo podrediti. Arabcu pa sta bila njegova čast, njegov jaz, veliko pomembnejša od denarja. Po prvem dretju sva ga videla, kako je za nekaj trenutkov celo razmišljal, da bi Petru takoj vrnil tistih 40 dolarjev in ga vrgel iz avta. A se je v nekaj sekundah ohladil in ni stopnjeval. Za nekaj hipov je obmolknil, premišljeval, potem pa je molče odpeljal naprej proti puščavi.

Skromen avtoradio, ki je sprožil mini spopad civilizacij.

Najine simpatije so bile bolj na Arabčevi strani. Saj je bilo res zelo nesramno kar tako meni nič, tebi nič ugasniti njegov radio! Od takrat naprej se onadva nista več pogovarjala, komunikacija je na nek čuden način tekla preko naju. Najprej nama je svoja stališča razlagal Peter, jaz pa sem mu previdno in po ovinkih skušal dopovedati, kako nespametno je ranil čustva drugega človeka. Izgovarjal se je na svoje izkušnje iz držav bivše Sovjetske zveze, kjer da moraš ljudem z agresivnostjo vzbuditi strah, potem pa da te začnejo spoštovati. Morda je tam po desetletjih komunizma res tako. Zagotovo pa občutek lastne večvrednosti ne pomaga Američanom k spoštovanju drugih kultur. Mislim, da mojih razlag ni prav dojel. Ni hotel ali zmogel razumeti, da imajo drugi ljudje lahko tudi druge vrednote.

Arabec je šele kasneje, ko smo že pohajali med tistimi slikovitimi gorami in ko se mu je jutranja slaba volja vendarle malo razkadila, skušal prebiti led. Celo malo se je poskusil pošaliti, češ:

»Pa dobro, kar je bilo, je bilo, poskusimo sedaj kaj potegniti iz tega dne …«

Videti sta prijatelja, ampak nista! (ps: obraza sem skril zaradi GDPR😕)

A Peter je ostal trd, kar je imel sporočiti Arabcu, je povedal prek naju. Kar mučno.

Zadnjič sta se udarila ob slovesu. Nekako smo se dogovorili, da bo Peter turo zaključil zgodaj dopoldne na neki avtobusni postaji, saj je hotel še isti dan nadaljevati proti znameniti Petri. Zjutraj pa se mu je zdelo, da smo pozni in da bo zamudil avtobus. Ob slovesu je bilo spet tuljenje in loputanje z vrati. Za naju pa olajšanje, da je bilo konec tega bednega vzdušja.

Nočna zabava sredi puščave

Izlet v Wadi Rum je bil dvodnevni. Prvi dan nas je naš Arabec prevažal med tistimi strmimi, s stenami obdanimi gorami. Hitro sva ugotovila, da so pristopi nanje kar zahtevni, praviloma plezalni, in da zato na takem turističnem popotovanju nimava veliko upanja po vzponih. Lotiti bi se jih bilo treba »zares«, to je s primerno opremo. Med najinim prvim obiskom je bilo prav zabavno laziti pod naravnimi mostovi, riniti v globoke, a kratke soteske in si ogledati nekaj skromnih beduinskih šotorišč. 

Prav huda divjina tam ni, saj je skozi puščavo speljana železnica do nekih rudnikov, kar tam nekje sredi ničesar smo naleteli na dva Beduina, ki sta nama prodala en krog jahanja na kameli, višek je pa bil, ko nam po nekem postanku ni hotel vžgati jeep. »Ojoj, kaj bomo pa zdaj sredi puščave?«. Nič, Arabec je potegnil iz žepa svoj mobilni telefon in čez slabe pol ure je že bil pri nas prijatelj z drugim jeepom. Potegnili so našega, malo je zakašljal in vžgal. Kasneje sem videl, da tam nekje na sredini največje ravnine med gorami stoji visok stolp z bazno postajo mobilne telefonije ----------------

Nočitev, vključena v tisti puščavski paket za 40 dolarjev, je bila nekaj posebnega. Zapeljali so nas v beduinski tabor pod neko goro, kjer se gredo nekakšen kmečki turizem. Če sem prav razumel, imajo tam pravzaprav moško pribežališče, prostor, kjer imajo fantje mir pred svojimi boljšimi polovicami. Te ostanejo doma v vasi. Torej je to nekaj takega kot so pri nas gasilska društva.

Najina "soba" pri beduinih

Bili smo edini trije gostje, Urša pa edina prisotna ženska. Domačinov, Beduinov, je bilo vsaj 15 in to samo fantov. Zvečer so kar prihajali z vseh vetrov. Naokoli so bili postavljeni šotori ali samo nekakšne plahte, na sredini, na pesku, pa je potekal družabni del. Posedali smo okoli ognja, pili čaj in kavo in se prav prijetno pogovarjali. Čutili smo pristno gostoljubje, čeprav smo se seveda zavedali, da smo del turističnega paketa. Fantje so razlagali, da so se tu zbrali zaradi priprav na poroko, ki naj bi bila tukaj čez dva dni. A tisti večer nismo opazili kakega trdega pripravljalnega dela, zgolj sproščeno zabavo. Najstarejši možakar je potegnil na nekakšne gusle in zraven prepeval. Otroci so plesali, čez čas pa so jih začeli posnemati tudi starejši. Ko je bilo razpoloženje na višku, je starosta odpeljal Uršo nekam stran, jo oblekel v beduinsko žensko kuto in ji zakril obraz s pisano ruto. Potem so zapeli lepo ritmično melodijo, zraven pridno ploskali, Urša pa se je odlično vživela in odplesala nek slovensko-beduinski ples. Mene je v tistih črnih cunjah v črni noči ob majhnem ognju sicer še najbolj spominjala na kako čarovnico, kar ji pogosto očitam tudi zaradi njenih občasnih res težko razumljivih coprniških lastnosti. Pozitivnih, seveda – da ne bo pomote!

Uršin nočni nastop sredi puščave.

Nikoli ne bom zvedel, če je bil tisti večer zrežiran ali spontan, kot ga je bilo čutiti. Vsekakor je bilo zelo prijetno in smo šli kar pozno spat v svoje šotore. Zaradi dobre volje se sploh nismo razburjali zaradi zanikrnosti in umazanosti posteljnine, odej in podlage. In vse to vzdušje so ustvarili brez alkohola! V muslimanskem svetu se pač ne pije! Z glavo na zabavo!

Zeleno presenečenje na dnu soteske

Drugi dan, potem, ko smo se znebili arogantnega Američana, naju je vodnik pustil sama do popoldneva. Raziskati sva hotela osrednji del puščave okoli naselja Wadi Rum, kjer je tudi center nekakšnega narodnega parka. Vzpon na najvišji vrh Jebel Rum nad vasjo sva morala odpisati, saj je najlažji pristop plezarija tretje stopnje. Za tolažbo sva splezala na nižji in lažji Jebel El Mayeen (Nikar se ne muzajte ob teh čudno zvenečih imenih! Jebel po arabsko pomeni vrh. Torej isto kot Mount Rum ali Mount El Mayeen. Pokvarjen je, kdor grdo misli!). Ker ni bil daleč, nama je popoldne do prihoda najinega vodnika ostalo še nekaj časa za dodatno avanturo. V lokalnem vodničku, ki sva ga uspela dobiti v trgovini, sva hitro ugotovila, da se tukaj splača vtakniti nos tudi v eno od ozkih sotesk med gorami. Gore so zgrajene tako, da se iz ravne puščave kar takoj dvigajo skoraj navpično v strmih stenah nekaj sto metrov do vrha. Le redko kje imajo položnejša pobočja, praviloma so stene na vseh straneh. Če sta gori tesno skupaj, je med njima praviloma globoko zarezana ozka, skoraj vodoravna soteska. Ponekod se da skozi take soteske na drugo stran v odprto puščavo, marsikje pa je prehod zaprt s steno.

Popoldne sva se odpravila v bližnjo sotesko Bahr Al Kharzeh. Poti ni, z malo domišljije in iznajdljivosti pa sva zlahka našla prehode malo navzgor in potem med dve gori. Impozantno se je prebijati v vedno tesnejšo dolinico med strmimi stenami. Pisanost puščavskih barv pride tam notri še posebno do izraza. Pod čistim modrim nebom se bohotijo odtenki rumene, oranžne, rjave, rdeče, neverjetni prelivi, lise, črte, čudne oblike – bolj kot pa si lahko predstavljaš z največ domišljije. Le zelenja ni – pa saj tega nismo prišli iskat sem, s tem smo bogati v naši domači deželici.

Soteska je postajala vedno ožja.

Soteska postaja vedno ožja, steni se približujeta in vedno bolj te žene radovednost pogledat kaj bo na dnu. Saj razum ti pravi, da je na koncu pač konec, da se tam dolinica neha v nekem zatrepu, kjer steni pač prideta skupaj. Pa vendar je tako raziskovanje vedno razburljivo. In tam v tisti ozki luknji naju je enkrat za spremembo ta najina sla osupljivo nagradila. Na koncu ni bil zgolj »nič«, pač pa sva naletela na najbolj zelen košček sveta, kar sva ga kdaj videla! Bilo je bizarno lepo, res osupljivo, nepričakovano, neverjetno, nepozabno! Tam čisto na koncu, kjer steni prideta dva do tri metre skupaj preden se dokončno združita v zatrepu, je očitno vedno prijetno hladno. Vroče puščavsko sonce tja notri ne posije in se zato skalovje ne pregreva. Očitno je mikroklima ravna prava zato, da tam raste majhna, le nekaj metrov široka zaplata trave in to neverjetno zelene barve. Jaz ji rečem kar »krvavo zelena«. V tistem nezelenem okolju tak barvni otoček toliko bolj izstopa, zato je vtis še močnejši. Pogled od blizu je pokazal, da tisto sploh ni bila trava, temveč nekaj širokolistnega, podobnega naši kreši. Na sredini je raslo še majhn

Na koncu soteske je - njen konec! Neverjetno zelen.

 

Če me kdo danes vpraša, kje sem videl najbolj zelen košček sveta, mu moram odgovoriti, da – sredi puščave!