Jordanija (2005)

O arogantnem Američanu in ponosnem Arabcu, plesu čarovnice sredi beduinske puščave in najbolj zelenem koščku sveta.

 

Spopad civilizacij

Vedno znova me preseneti, kako nepričakovano človek doživi najbolj močna doživetja. Ko sva se odpravljala v Jordanijo, nisva pričakovala ničesar presenetljivega. Tja sva se podala za prvi maj leta 2005 in to kar v paketu. Raziskava trga je dala nedvoumen rezultat: najceneje se je tja odpraviti s Kompasom na enotedenske hotelske počitnice. Čarterski polet, prevoz do Aqabe in sedem noči v hotelu so bili cenejši kot pa navadna letalska karta. Nizka cena sicer za sabo potegne tudi kako neugodnost. Takrat sva recimo potepanje začela z ogledom – Komende. Čarter naj bi sprva poletel ob treh popoldne, a so se nam na letališču opravičevali in preložili odhod tja nekam proti polnoči. Ker sva pustila avto doma, sva se nazaj domov odpeljala z lokalnim avtobusom skozi ulice Komende. Zvečer pa še enkrat na Brnik … Malo bolj nadležno je bilo potem ob nečloveško poznih oziroma zgodnjih jutranjih urah na letališču v Ammanu, ko je polno letalo Slovencev čakalo, da so nam prav tako utrujeni uradniki izdali vstopne vizume. Precej dotolčene so nas dostavili v naše hotele ravno na zajtrk.

Jordanijo sva sicer imela že nekaj časa na seznamu želja, toda to potovanje je spodbudila nekaj mesecev prej v Planinskem vestniku objavljena slika gore v puščavi Wadi Rum. Skalovje je bilo videti kot Dolomiti v puščavi in odločitev za naslednji prvi maj je bila lahka: Greva v Jordanijo! Mislim, da še nikoli nisem tako hitro šel na oglede kake daljne gore potem, ko sem prvič zvedel zanjo.

Tisto hotelsko dopustovanje v Aqabi seveda ni bilo za naju. Hotel je bil sicer kar v redu, najbolj pa naju je zabaval sobar v našem nadstropju. Vsak dan je naredil kako skulpturo iz brisač, ki jih je znal prav umetelno zvijati. Na postelji naju je tako enkrat čakal labod, drugič pa srček.

Vsak dan naju je čakalo novo umetniško delo iz brisače

Aqaba je edino jordansko mesto ob Rdečem morju, kjer ima Jordanija približno toliko obale kot naša Slovenija. Ob njej pa želijo imeti vse: luko, industrijo in turizem. Pa še sovražni Izrael je le nekaj kilometrov stran. Zato morsko dopustovanje tam ne priporočam nikomur. Do plaže, namenjene gostom našega hotela, sva se prebila le enkrat. Treba je bilo nekaj ulic po mestu sem in tja, potem pa po posebnem prehodu mimo nekega bratskega hotela do nekih pomolov, ki naj bi bili namenjeni za nas. Hvala lepa, kar naj jih imajo.

Če hočete na morje, vam ni treba v Jordanijo. Marsikje veliko bliže so veliko bolj vabljive plaže.

Naju je vleklo v potepuško akcijo. Že prvi večer sva v centru našla primerno zanikrno turistično agencijo (če je videz »prenobel«, so gotovo dragi in ti hočejo prodati raznorazne nepotrebne luksuzne neumnosti!) in se s prizadevnim Arabcem dogovorila za dvodnevni jeep safari v Wadi Rum. To je puščava na planoti le nekaj deset kilometrov nad Aqabo. Safariji tja so kar popularna ponudba za bolj potepuške tujce. Že zvečer sva se strinjala, da bo v jeepu z nama še en gost.

Tole je bila ne prenobel turistična agencija.

Naslednje jutro sva bila ob dogovorjeni uri na dogovorjenem mestu. Najin Arabec se je pojavil z jeepom, a je bil zjutraj precej bolj slabe volje kot večer prej. Odpeljali smo se do nekega hotela in tam pobrala še najinega sopotnika Američana Petra. Hitro sva zvedela, da je odvetnik v srednjih tridesetih letih in da večino časa preživi na raznih misijah v sklopu mednarodnih organizacij. Pravkar da prihaja iz Uzbekistana, kjer je preživel več mesecev na misiji mednarodnega denarnega sklada. Njegova naloga je bila napisati zakonodajo, s katero bi javne finance postale bolj pregledne. Pomislil sem kakšna potrata časa in denarja je to! Pisati zakonodajo o preglednosti javnih financ za državo, v kateri imajo na oblasti samodržca, ki si od vsega zagotovo najmanj želi preglednih financ! Če bi bile pregledne, bi narod kmalu spoznal, kako jih ljubljeni vodja »okoli prinaša«. Peter se je hitro strinjal s tovrstnimi mojimi pomisleki in je tudi priznal, da njegovo delo pri gostiteljih ni bilo sprejeto z navdušenjem. Toda on je svojo plačo pač zaslužil in ga uporaba njegovih stvaritev niti ni zanimala.

Naš vodnik, za katerega ime do konca nisva izvedela, je bil pa res slabe volje. Že po nekaj sto metrih ga je na ulici nekdo malo izsilil in je ustavil avto, odprl desno okno in je kar čez Petra v arabščini temeljito nadrl onega drugega. Bilo je malo mučno, a smo vzeli bolj kot lokalno folkloro.

Malo kasneje se je naš voznik hotel malo pomiriti in je prižgal radio. Zaslišala se je arabska muzika, nekakšen njihov pop, kakršen pač odmeva od vsepovsod na Bližnjem vzhodu. Petru pa ta glasba ni bila všeč in je brez besed kratko-malo – ugasnil radio.

Takrat je pa počilo! Arabec je ustavil avto in se začel dreti na Američana v angleščini:

»Kaj si pa misliš, da kar takole ugasneš moj radio? Kdo pa misliš da si? Vsaj prosim bi rekel!«

Peter, Američan, je reagiral po ameriško: osorno in glasno. Tudi on se je drl nazaj:

»Jaz tega ne bom poslušal! Jaz sem plačal 40 dolarjev za to turo in imam zato pravico odločati tudi o muziki!«

»Če si mi dal 40 dolarjev, še ne pomeni, da sem tvoj sluga, da lahko upravljaš z mojim življenjem!«

Trajalo je sicer manj kot minuto, toda midva na zadnjih sedežih sva se nenadoma zavedla, da imava pred sabo pravi clash of civilisations, spopad civilizacij, trk dveh pogledov na svet. Pred nama se je namreč odigrala miniaturna igra, kakršna poteka na globalnem nivoju med materialističnim Zahodom in bolj duhovnim Vzhodom. Američan je razmišljal po ameriško: Kdor ima denar, ima tudi komando, vsi drugi se mu morajo podrediti. Arabcu pa sta bila njegova čast, njegov jaz, veliko pomembnejša od denarja. Po prvem dretju sva ga videla, kako je za nekaj trenutkov celo razmišljal, da bi Petru takoj vrnil tistih 40 dolarjev in ga vrgel iz avta. A se je v nekaj sekundah ohladil in ni stopnjeval. Za nekaj hipov je obmolknil, premišljeval, potem pa je molče odpeljal naprej proti puščavi.

Skromen avtoradio, ki je sprožil mini spopad civilizacij.

Najine simpatije so bile bolj na Arabčevi strani. Saj je bilo res zelo nesramno kar tako meni nič, tebi nič ugasniti njegov radio! Od takrat naprej se onadva nista več pogovarjala, komunikacija je na nek čuden način tekla preko naju. Najprej nama je svoja stališča razlagal Peter, jaz pa sem mu previdno in po ovinkih skušal dopovedati, kako nespametno je ranil čustva drugega človeka. Izgovarjal se je na svoje izkušnje iz držav bivše Sovjetske zveze, kjer da moraš ljudem z agresivnostjo vzbuditi strah, potem pa da te začnejo spoštovati. Morda je tam po desetletjih komunizma res tako. Zagotovo pa občutek lastne večvrednosti ne pomaga Američanom k spoštovanju drugih kultur. Mislim, da mojih razlag ni prav dojel. Ni hotel ali zmogel razumeti, da imajo drugi ljudje lahko tudi druge vrednote.

Arabec je šele kasneje, ko smo že pohajali med tistimi slikovitimi gorami in ko se mu je jutranja slaba volja vendarle malo razkadila, skušal prebiti led. Celo malo se je poskusil pošaliti, češ:

»Pa dobro, kar je bilo, je bilo, poskusimo sedaj kaj potegniti iz tega dne …«

Videti sta prijatelja, ampak nista! (ps: obraza sem skril zaradi GDPR😕)

A Peter je ostal trd, kar je imel sporočiti Arabcu, je povedal prek naju. Kar mučno.

Zadnjič sta se udarila ob slovesu. Nekako smo se dogovorili, da bo Peter turo zaključil zgodaj dopoldne na neki avtobusni postaji, saj je hotel še isti dan nadaljevati proti znameniti Petri. Zjutraj pa se mu je zdelo, da smo pozni in da bo zamudil avtobus. Ob slovesu je bilo spet tuljenje in loputanje z vrati. Za naju pa olajšanje, da je bilo konec tega bednega vzdušja.

Nočna zabava sredi puščave

Izlet v Wadi Rum je bil dvodnevni. Prvi dan nas je naš Arabec prevažal med tistimi strmimi, s stenami obdanimi gorami. Hitro sva ugotovila, da so pristopi nanje kar zahtevni, praviloma plezalni, in da zato na takem turističnem popotovanju nimava veliko upanja po vzponih. Lotiti bi se jih bilo treba »zares«, to je s primerno opremo. Med najinim prvim obiskom je bilo prav zabavno laziti pod naravnimi mostovi, riniti v globoke, a kratke soteske in si ogledati nekaj skromnih beduinskih šotorišč. 

Prav huda divjina tam ni, saj je skozi puščavo speljana železnica do nekih rudnikov, kar tam nekje sredi ničesar smo naleteli na dva Beduina, ki sta nama prodala en krog jahanja na kameli, višek je pa bil, ko nam po nekem postanku ni hotel vžgati jeep. »Ojoj, kaj bomo pa zdaj sredi puščave?«. Nič, Arabec je potegnil iz žepa svoj mobilni telefon in čez slabe pol ure je že bil pri nas prijatelj z drugim jeepom. Potegnili so našega, malo je zakašljal in vžgal. Kasneje sem videl, da tam nekje na sredini največje ravnine med gorami stoji visok stolp z bazno postajo mobilne telefonije ----------------

Nočitev, vključena v tisti puščavski paket za 40 dolarjev, je bila nekaj posebnega. Zapeljali so nas v beduinski tabor pod neko goro, kjer se gredo nekakšen kmečki turizem. Če sem prav razumel, imajo tam pravzaprav moško pribežališče, prostor, kjer imajo fantje mir pred svojimi boljšimi polovicami. Te ostanejo doma v vasi. Torej je to nekaj takega kot so pri nas gasilska društva.

Najina "soba" pri beduinih

Bili smo edini trije gostje, Urša pa edina prisotna ženska. Domačinov, Beduinov, je bilo vsaj 15 in to samo fantov. Zvečer so kar prihajali z vseh vetrov. Naokoli so bili postavljeni šotori ali samo nekakšne plahte, na sredini, na pesku, pa je potekal družabni del. Posedali smo okoli ognja, pili čaj in kavo in se prav prijetno pogovarjali. Čutili smo pristno gostoljubje, čeprav smo se seveda zavedali, da smo del turističnega paketa. Fantje so razlagali, da so se tu zbrali zaradi priprav na poroko, ki naj bi bila tukaj čez dva dni. A tisti večer nismo opazili kakega trdega pripravljalnega dela, zgolj sproščeno zabavo. Najstarejši možakar je potegnil na nekakšne gusle in zraven prepeval. Otroci so plesali, čez čas pa so jih začeli posnemati tudi starejši. Ko je bilo razpoloženje na višku, je starosta odpeljal Uršo nekam stran, jo oblekel v beduinsko žensko kuto in ji zakril obraz s pisano ruto. Potem so zapeli lepo ritmično melodijo, zraven pridno ploskali, Urša pa se je odlično vživela in odplesala nek slovensko-beduinski ples. Mene je v tistih črnih cunjah v črni noči ob majhnem ognju sicer še najbolj spominjala na kako čarovnico, kar ji pogosto očitam tudi zaradi njenih občasnih res težko razumljivih coprniških lastnosti. Pozitivnih, seveda – da ne bo pomote!

Uršin nočni nastop sredi puščave.

Nikoli ne bom zvedel, če je bil tisti večer zrežiran ali spontan, kot ga je bilo čutiti. Vsekakor je bilo zelo prijetno in smo šli kar pozno spat v svoje šotore. Zaradi dobre volje se sploh nismo razburjali zaradi zanikrnosti in umazanosti posteljnine, odej in podlage. In vse to vzdušje so ustvarili brez alkohola! V muslimanskem svetu se pač ne pije! Z glavo na zabavo!

Zeleno presenečenje na dnu soteske

Drugi dan, potem, ko smo se znebili arogantnega Američana, naju je vodnik pustil sama do popoldneva. Raziskati sva hotela osrednji del puščave okoli naselja Wadi Rum, kjer je tudi center nekakšnega narodnega parka. Vzpon na najvišji vrh Jebel Rum nad vasjo sva morala odpisati, saj je najlažji pristop plezarija tretje stopnje. Za tolažbo sva splezala na nižji in lažji Jebel El Mayeen (Nikar se ne muzajte ob teh čudno zvenečih imenih! Jebel po arabsko pomeni vrh. Torej isto kot Mount Rum ali Mount El Mayeen. Pokvarjen je, kdor grdo misli!). Ker ni bil daleč, nama je popoldne do prihoda najinega vodnika ostalo še nekaj časa za dodatno avanturo. V lokalnem vodničku, ki sva ga uspela dobiti v trgovini, sva hitro ugotovila, da se tukaj splača vtakniti nos tudi v eno od ozkih sotesk med gorami. Gore so zgrajene tako, da se iz ravne puščave kar takoj dvigajo skoraj navpično v strmih stenah nekaj sto metrov do vrha. Le redko kje imajo položnejša pobočja, praviloma so stene na vseh straneh. Če sta gori tesno skupaj, je med njima praviloma globoko zarezana ozka, skoraj vodoravna soteska. Ponekod se da skozi take soteske na drugo stran v odprto puščavo, marsikje pa je prehod zaprt s steno.

Popoldne sva se odpravila v bližnjo sotesko Bahr Al Kharzeh. Poti ni, z malo domišljije in iznajdljivosti pa sva zlahka našla prehode malo navzgor in potem med dve gori. Impozantno se je prebijati v vedno tesnejšo dolinico med strmimi stenami. Pisanost puščavskih barv pride tam notri še posebno do izraza. Pod čistim modrim nebom se bohotijo odtenki rumene, oranžne, rjave, rdeče, neverjetni prelivi, lise, črte, čudne oblike – bolj kot pa si lahko predstavljaš z največ domišljije. Le zelenja ni – pa saj tega nismo prišli iskat sem, s tem smo bogati v naši domači deželici.

Soteska je postajala vedno ožja.

Soteska postaja vedno ožja, steni se približujeta in vedno bolj te žene radovednost pogledat kaj bo na dnu. Saj razum ti pravi, da je na koncu pač konec, da se tam dolinica neha v nekem zatrepu, kjer steni pač prideta skupaj. Pa vendar je tako raziskovanje vedno razburljivo. In tam v tisti ozki luknji naju je enkrat za spremembo ta najina sla osupljivo nagradila. Na koncu ni bil zgolj »nič«, pač pa sva naletela na najbolj zelen košček sveta, kar sva ga kdaj videla! Bilo je bizarno lepo, res osupljivo, nepričakovano, neverjetno, nepozabno! Tam čisto na koncu, kjer steni prideta dva do tri metre skupaj preden se dokončno združita v zatrepu, je očitno vedno prijetno hladno. Vroče puščavsko sonce tja notri ne posije in se zato skalovje ne pregreva. Očitno je mikroklima ravna prava zato, da tam raste majhna, le nekaj metrov široka zaplata trave in to neverjetno zelene barve. Jaz ji rečem kar »krvavo zelena«. V tistem nezelenem okolju tak barvni otoček toliko bolj izstopa, zato je vtis še močnejši. Pogled od blizu je pokazal, da tisto sploh ni bila trava, temveč nekaj širokolistnega, podobnega naši kreši. Na sredini je raslo še majhn

Na koncu soteske je - njen konec! Neverjetno zelen.

 

Če me kdo danes vpraša, kje sem videl najbolj zelen košček sveta, mu moram odgovoriti, da – sredi puščave!

Utrinki iz Ugande (2018)

Poleti 2018 smo se dva tedna potepali po Ugandi. Bilo je zanimivo, presenetljivo in vsekakor nepozabno. Za prvi vtis tukaj objavljam video reportažo, s časom pa bom objavil še kako podrobnost.

29. 8. 2018 je Urša pripravila še fotozgodbo o našem potepanju, do katere lahko pridete tukaj.

Kurdistan (2005)

O divjem Kurdistanu in reševanju svetovnih problemov med sončnim zahodom na obzidju starodavne trdnjave.

Mehmed

Med našimi predhodnimi  potepanji po Turčiji smo nekajkrat najeli avto, kar se je izkazalo za zelo primeren način potovanja po tej deželi. Tako sem tudi po prečenju gorovja Kačkar v mestu Erzurumu v osrednji Turčiji pustil Urško in Mojco na avtobusni postaji in se napotil na lov za avtom. Malo pred postajo smo opazili Avis, vendar je možakar trdil, da avtov nima. Potem sem na internetu zasledil nekaj o rent-a-carju na letališču. Kar s taksijem sem se odpeljal tja. Najprej me je notri komaj spustil strogi vojak, potem pa sem tam lahko le ugotovil, da je stavba skoraj prazna, saj tja prileti le sem in tja kako letalo iz Istanbula. Avtov pa ni bilo, Erzurum pač ni turistična mediteranska obala ali svetovljanski Istanbul.

Tako ni bilo druge, kot da smo se z avtobusom odpeljali osem ur daleč v mesto Van na vzhodu Turčije, v turški del Kurdistana. Zvečer smo dobili sobe v hotelu Paris, ki pa nam niso bile preveč všeč, zato smo zjutraj hoteli kar naprej v Tatvan.

Spet smo zaman skušali najeti avto, zaman smo si skušali pomagati z neuporabnim turističnim uradom in se že čisto obupani usedli na bližnjo klopco. Šele tam nas je dosegla lovka lokalnega sistema. Nek možakar nas je v angleščini zvabil v bližnjo prodajalno preprog, ki na zunaj ni obetala ničesar. Izkazalo pa se je, da je to osrednja turistična agencija klana, ki ima med drugim tudi v Lonley Planetu najbolj hvaljeni hotel. Hitro se je pojavil Mehmed, glavni organizator, in najprej na dolgo hvalil Slovenijo in Oskar Tours! Malo smo morali blefirati, češ da menda ja poznamo Oskarja, saj je vendarle osrednja oseba v Sloveniji! V vzhodni Turčiji so namreč vsi lokalni organizatorji prepričani v to. Nismo jim hoteli pokvariti vtisa, pa tudi Oskarju poslov, in smo se delali, kot da je on res glavni car tudi za nas.

Mehmedova trgovina.

Mehmed v svojem okolju.

Mehmed se nas je lotil tako prizadevno, da smo nemudoma opustili prvotne ideje po tem, da bi Van zapustili še isti dan. Že čez pol ure smo se preselili iz Parisa v njegov hotel, medtem pa je že pripravil program za ta in naslednje dni.

Ob enih smo se že peljali s kombijem na prvi izlet. Med vožnjo nam je Mehmed razlagal pikantnosti o Kurdistanu, ki da je v bistvu okupirana dežela. Svojega jezika ne smejo uporabljati v šolah, nimajo svojih časopisov, še svoje zastave ne smejo obešati. Najboljši zaslužek je menda tihotapljenje iz bližnjega Irana. Menda je vsako noč 3000 mul tovorilo bencin čez hribe, saj je tam štirikrat cenejši. Potem so ga pa dobavljali kar črpalkam, kjer so imeli vpeljan dvojni sistem prodaje – enega uradnega po turških cenah, drugega pa »pod pultom« po tihotapskih.

Mehmed nam je pravil o življenju Kurdov v štirih državah: v Turčiji, Iraku, Iranu in Siriji. Najslabše da jim gre v Siriji, kjer da so menda popolnoma zatrti. Nekoliko bolje da je v Iranu, a da bo tudi tam slej kot prej počilo. Sledi Turčija, kjer so se zadeve v zadnjih letih nekoliko omilile, a je še vedno kar precejšnja represija. Najbolje pa da se imajo Kurdi v Iraku. Tam so po padcu Sadamovega režima dobili svojo precejšnjo avtonomijo in se imajo kar v redu.

Ko se voziš po tej deželi, res dobiš občutek nekakšne stalne napetosti. Na cestah je vsakih nekaj kilometrov vojaška zapora, kjer pregledajo dokumente vseh v vozilih. Do nas tujcev so bili turški vojaki vedno prijazni in so nas pustili pri miru, ostale pa so podrobno pregledovali. V mestih so velike vojašnice, pred njimi pa do zob oboroženi stražarji, ki so strumno opazovali okolico kar s prsti na petelinih svojih pušk. Ponekod so celo stanovanjski bloki oficirjev znotraj skrbno zastraženih ograj.

Bizarno razpravljanje o svetovnih problemih

Hitro smo se naučili, da je treba biti v komunikaciji previden. Mehmedova pripovedovanja so nam sprva dala občutek, da so vsepovsod Kurdi in da tu pravzaprav sploh nismo več v Turčiji. A smo se kmalu »opekli« v eni od trgovin. Na srečo sem bleknil zgolj nekaj zelo benigno pozitivnega o Kurdistanu, kar pa je prodajalca takoj razhudilo. Takoj sem slišal o tem, kako je Turčija ena država in da ni treba nič razpredati o kakih kurdskih posebnostih! Vse da je Turčija.

Sem je treba priti, če imaš umazane čevlje.

Medetične napetosti so očitno izredno močne. Kako globoko in nerešljivo je sovraštvo mi je dal misliti tudi spontan pogovor z Mehmedom nek večer ob sončnem zahodu na obzidju ene od trdnjav nad jezerom Van. Čakali smo, da se konča barvni spektakel in kramljali o usodi Kurdov. Mehmed je razlagal o krivicah, jaz pa sem iz njega skušal izvrtati njegovo dolgoročno vizijo rešitve problemov. Da morajo Kurdi postati samostojni, da hočejo svojo državo, da nič ne bi pomagala niti demokracija ali kaka avtonomija, je razpredal.

»Ampak«, sem rekel, »tukaj vendarle živi tudi nekaj Turkov, nekako morate živeti skupaj!«

»Ne, ne, to ne bo šlo. Moramo biti samostojni.«

»Pa če ne bo šlo? Mar se ne bi raje potrudili najti kak kompromis, ne bi raje dolgoročno skušali najti kak način sobivanja?«

»Ne, ne, ne bo šlo!«

»Kaj pa potem?« sem vrtal naprej.

»Potem pa bo vojna!«

»Pa dobro, tudi vsaka vojna se enkrat konča. Potem, ko pomre tisoče ljudi, je treba spet najti nek kompromis! Ne bi raje to preskočili in zbrali voljo za kako rešitev že zdaj?«

»Ne, ne, bo pač vojna!« je vztrajal Mehmed in očitno sploh ni bil pripravljen na kakršen koli drugačen razmislek.

Trdnjava nad Vanom, kjer smo ... 

... na vrhu tega razdrtega obzidja filozofirali o vojni in miru.

Če odmislim bizarnost dogodka (Moja malenkost čepi na polpodrtem zidu prastare trdnjave sredi Kurdistana in med sončnim zahodom filozofira z lokalnim intelektualcem o reševanju enega od kriznih žarišč sveta), me je Mehmedova brezkompromisnost temeljito presunila. Tako nekako kot jaz tam v Vanu se je moral počutiti celoten zahodni svet, ko je gledal nesmiselne vojne na Balkanu ob razpadanju Jugoslavije. Saj se nam je zdelo nemogoče, da bo kdor koli pri zdravi pameti sposoben bombardirati tak zgodovinski biser kot je mesto Dubrovnik ali pa tako starino, kot je bil most v Mostarju. Ali pa pobijati nemočne civiliste v koncentracijskih taboriščih. Nihče pri zdravi pameti vendar ne bi storil česa takega, saj se da probleme rešiti tudi brez takih nesmiselnih skrajnosti!

To je vsekakor zmotna ocena o tem kaj je zdrava pamet. Očitno marsikje včeraj, danes in v prihodnosti vsak po svoje uporablja zdravo pamet. Imamo različne vrednote. Kar je za ene pomembno in sveto, je za druge nekaj čisto drugega. In očitno je sovraštvo eno od velikih gonil tega sveta. Kdo ve, kdaj in zakaj so se Kurdi in Turki tako zamerili drug drugemu, da ne vidijo drugega kot vojno kot rešitev? Mar ni podobno med Srbi in Hrvati, Srbi in Albanci, Irci in Angleži, Katalonci in Španci, Turki in Grki, Turki in Armenci in kaj vem kje še vse …

Traditional Kurdistan

Mehmed nas je tistih nekaj dni res dobro zabaval. Prvo popoldne smo se peljali proti vzhodu do imenitnega starega gradu Hošap, ki je branil pot proti Iranu. Nazaj grede smo si šli ogledat še ostanke Urartajskega gradu Čavuštepe iz sedmega stoletja pred našim štetjem. Ker zgodovina nikoli ni bila močna stran moje bolj na tehniko mahnjene duše, sem tam prvič slišal za to staro ljudstvo. Mehmed nam je pripeljal celo nekega lokalnega gospoda, ki je nekaj govoril v čudnem jeziku. Da je bil to eden od 27 živečih ljudi, ki še znajo urartajščino, je trdil Mehmed. Mene je pa zlasti navdušila luknja v kamnitih tleh, ki jo je Mehmed proglasil za najstarejše znano stranišče na svetu …

Tole naj bi bilo najstarejše stranišče na svetu!

Sistem pobiranja vstopnine v grad nam je potrdil Mehmedove trditve o brezizhodni gospodarski situaciji Kurdistana: če si hotel dobiti vstopnico za spomin, si moral dati za vstopnino 2 liri, če pa ti za listek ni bilo mar, pa zgolj eno!

Najzanimivejši postanek tisto popoldne je bil obisk traditional village. Iz izkušenj vemo, da so take vasi ponavadi turistične pasti, kjer ti pač pokažejo nekaj starih stavb, nekaj starih narodnih noš, predvsem pa ti prodajo čim več kakih spominkov. Kot je kasneje izjavila naša Mojca, ki je kljub svojim rosnim letom imela za sabo še največ takih turističnih nategov predvsem tam v daljni Indoneziji, je bila traditional village še najbolj tradicionalna od vseh, kar jih je do tedaj videla. Očitno turistov sem ne vozijo prav pogosto. Ob našem prihodu so otroci leteli skupaj z vseh koncev, tudi precej odraslih se je nabralo. Pokazali so nam tudi notranjost ene od hiš, ki je res neverjetno skromna. Po tleh zemlja, ognjišče odprto, opreme pa nobene, čeprav so imeli elektriko in hladilnik. Urška je takoj zablestela med otroki, saj jim je na splošno navdušenje delila bonbone. Ob hišah so ležali kupi posušenega ovčjega dreka, ki ga zbirajo za kurjavo.

Očitno prav dosti turistov tja ni prihajalo, saj smo takoj postali atrakcija.

Seveda smo pridno slikali vse okoli nas, toda tudi domačini niso ostali dolžni: Ena od 'traditional women' nas je shranila za spomin s svojim mobilnim telefonom. Tudi tja pač prihaja sodobni svet.

Že takrat, leta 2005, so domačini uporabljali mobilne telefone za slikanje.

Vanske muce slovijo po raznobarvnih in modrih očeh.

Z Armenci po Turčiji

Naslednji dan smo bili deležni spoznavanja druge plati tamkajšnje zgodovine. Mehmed nas je spravil na razmajano barko, na kateri je bilo še kakih 40 Armencev. Kot je splošno znano, so Armenci in Turki na smrt skregani zaradi grozot, ki so se dogajale na začetku prejšnjega stoletja. Kako je z odnosom Armenci – Kurdi, nam ni bilo popolnoma jasno, toda zagotovo niso kaki veliki prijatelji. Meja med državama je še vedno zaprta, mejnih prehodov ni. Toda očitno vendarle pustijo Armence kot turiste v Turčijo, le da morajo pripotovati skozi Gruzijo. Ta skupina so bili romarji, ki so si šli ogledat zanj svete kraje na teh koncih. Bili so nekako nenavadna družba, od starih gospa do mladih deklet. Z njimi se skorajda ni dalo pogovarjati, če si šel mimo, so se kar obrnili stran. Šele med vožnjo nazaj je eden med njimi ugotovil, da smo Slovenci, stopil do mene ter se začel pogovarjati v odlični srbščini. Izkazalo se je, da na univerzi predava srbščino, ki se jo je naučil v Moskvi.

Izkrcanje Armencev na otoku.

Barka nas je peljala približno dve uri daleč do majhnega otočka, na katerem so ostanki stare armenske cerkvice. Otoček celo nima pristanišča, tako da smo izskočili kar na plažo. V jasnem vremenu je vse blestelo od čudovitih barv. Jezero je bilo temno modro, nebo spet nekoliko drugačne modrine, suho zelenje na otoku pa močno rumeno. Nenavadno je bilo, da je bilo vsepovsod na otoku polno mrtvih ptic. Kasneje nam je Mehmed razlagal o lisicah na otoku in smo sklepali, da so verjetno nastavljali strup.

Ostanki cerkve na otoku.

Za naše sopotnike je to bilo sveto mesto.

Nazaj grede smo celo doživeli dramo na vodi. Popoldne se je jezero nekoliko razburkalo, naša barka pa se je že blizu pristanišča pokvarila in obstala. Iz strojnice se je žalostno kadilo, posadka pa je zgolj skomigala z rameni. Na srečo so telefoni delali in kaj kmalu se je pojavil drug čoln, ki nas je zvlekel do obale. Nam se je zdelo zabavno, Mehmed je bil pa kar nervozen in nas je za tolažbo zvečer peljal na »nobel« večerjo.

Süphan Dag

Brez hribov tudi tam nismo mogli. Za dva dni smo se vendarle dokopali do najetega avtomobila, s katerim smo se peljali okoli velikega jezera Van. Avto je bil bolj razbitina in nas je že kmalu po odhodu razveselil s počeno gumo. A smo se vseeno pripeljali na čarobno goro Nemrut Dag in si ogledali tamkajšnje barvito jezero v vulkanskem kraterju. Prespali smo v precej razsutem hotelu imenitnega imena Bujuk Seljuk, zgrajenega z očitno ambicijo postati neke vrste Grand hotel ob slikoviti obali jezera. A kaj, ko so bile rjuhe umazane, splakovalnik v stranišču pa sem moral popraviti kar sam, saj se ni bilo vredno z vrlimi upravljavci prerekati o tem kdo in kdaj bi to uredil. Naslednji dan smo preživeli sopihajoč na 4000 metrov visoki Süphan Dag, ugasli vulkan, drugo najvišjo goro Turčije.

Na začetku vzpona je vrh pač še zelo daleč.

Vršni krater Süphana Daga je prostran, gor je bil še sneg.

Sestopi z vulkanov po idelano sipkem pesku pa so vedno sanjsko prijetni.

Za konec naše Kurdistanske pustolovščine smo se prestavili še v Dogubayazit, izhodišče za Ararat. Čas nas je že priganjal, zato smo si lahko to goro zgolj ogledali med intenzivnim popoldanskim obiskom Išak pašine palače v bližini. Dan kasneje smo se že peljali z avtobusom nazaj na vzhod.


Frizer po turško

Preden pa se poslovimo od Kurdistana, moram opisati še moj frizerski podvig. Ko smo čakali na odhod avtobusa iz mesta Van, smo morali nekako zabiti nekaj ur. Pa me je preblisnilo: “Kaj pa, če bi se ostrigel?” Šel sem k bližnjemu frizerju in se mu prepustil! Bil je pravi polurni show. Mladi lepotec (tako sta ga ocenili dekleti) je ropotal s škarjicami po moji glavi, me šprical, uporabljal vsaj še pet različnih orodij, mi opral glavo in me na koncu se namazal z briljantino. Krona vseh dejanj pa je bilo termično reduciranje preveč ambicioznih kocin, ki so štrlele iz mojih ušes. Videti je bilo kar strašljivo. Proti koncu, ko sem mislil, da že končujeva, je segel v predal svojega pulta, potegnil ven vžigalnik, ga vžgal in mi z ognjem scvrl kar je bilo predolgih kocin v ušesu. Nora, a učinkovita metoda. Speče skorajda nič, saj je cvrtja kocin tako hitro konec, da koža še ne začuti vročine.

Frizuro mi je naredil malo v zrak štrlečo, zato sta me dekleti proglasili za Top Guna. Zaračunali so mi borih 5 lir, kar je približno 3 €. Dal sem še enkrat toliko napitnine, saj nisem imel manjšega bankovca. Nekatere stvari so v Turčiji pač smešno poceni.

Top Gun style iz Kurdistana!

Za novo leto po Likijski poti - drugi del (Turčija, 2003)

Ob obali

Vzpetine nad obalo vzhodno od mesta Kaş so visoke le kakih 300 metrov, vendar ceste ob vodi ni. Likijska pot je speljana med makijo nad obalo po stezicah, ki jih nikjer ne manjka. Hodila sva le nekaj kilometrov stran od grškega otoka Maes, ki leži prav nenavadno blizu turške obale. Ko sva tako že nekaj ur napredovala po navidezni divjini, sva počasi dobila občutek, da sva čisto sama daleč od sveta. Toda to nikjer ni res. Kjerkoli hodiš, vedno od nekod slišiš glasove pastirjev, ki skrbijo za številne koze. O obljudenosti pokrajine pričajo tudi vodnjaki in rezervoarji za vodo, ki jih imajo razporejene na ključnih mestih. Prav neverjetna je domiselnost, s katero ujamejo in zadržijo vodo za vroče sušne dni.

Vodo imajo dosegljivo na različne načine.

Tudi tu notri je voda.

S pastirji pa je povezana tudi edina resnejša nadloga – ovčarski psi. Tisti »ta hudi« so menda prav nevarni. Skrbno sva prebrala vse nasvete v knjižici in se v mislih pripravila na obrambo s kamenjem in pohodnimi palicami. Na srečo takega srečanja ni bilo. Kar sva srečala kužkov, so bili prijazni in so veselo mahali z repom. Šotorček sva postavila na Çoban plaji (kar seveda pomeni Pastirska plaža). Pljuskanje morja naju je prijetno zazibalo v sen na tem samotnem kraju. Le noč od petih popoldne do osmih zjutraj je nesramno dolga in bi si želel, ko se ponoči zbudiš že ves naspan in polomljen od trde podlage, da bi jo vendarle bilo že konec.

Na videz je tako spanje v divjini romantično, ampak decembra je treba v šotorčku na trdi podlagi ležati od petih popoldan do osmih zjutraj!  

Novoletna poplava

Najin potep po Likijski poti sva zaključila prav nenavadno. Hkrati z nama sta se po Turčiji takrat potepala tudi sin Rok in takrat še v.d. snaha Petra, ki sta se namesto napornega prenašanja nahrbtnikov raje prevažala med zanimivostmi Turčije z najetim avtom. Po šestih dneh hoje smo se 30. decembra dobili, da bi novo leto pričakali skupaj. Toda tudi zadnji dan v letu je bilo treba izrabiti za kak zanimiv potep. Izbrali smo si obalo pod goro Tahtali.

Tisto leto sem se naučil, da Olimp ni le v Grčiji, pač pa da ga imajo tudi Turki. V gorovju južno od Antalye je to ime porušenega antičnega mesta, nekako pa se je prijelo tudi celotnega območja. Svet je tu tako slikovit, da sva ga že med našim prvim obiskom maja 2003 proglasila za kraj sanjskih počitnic. Najvišji vrh Tahtali (2337 m) kraljuje razgibani gorski skupinici, ki se strmo spušča z divjimi slemeni in globokimi dolinami do morja. Vmes so čudovite plaže, potočki, celo nenavadni večni ogenj, ki vedno bruha iz skal v kraju Chimaera. Oblast je še pravočasno zaznala pomembnost te prvinske lepote in je prepovedala gradnje velikih hotelskih kompleksov, dovoljeni so le nizki penzioni.

Na silvestrovo zjutraj sva Roka in Petro odložila na koncu ceste v kraju Çirali, potem pa sva se odpeljala okoli 12 km severneje v kraj Tekirova severno od Olymposa. Po Likijski poti, ki tam poteka ob obali, sva nameravala priti do Çiralija, Rok in Petra pa sta ta čas že hodila na sever po avto. Vreme je bilo tisti dan precej obupno, večino časa sva hodila v bolj ali manj močnem dežju. Sprva sva sledila nekakšni uničeni cesti, ki pa je ni in ni hotelo biti konca. Iz razdalje in opisa v vodniku sem ocenil, da bomo cel izlet potrebovali približno tri ure. A smo se nasproti hodeča para srečali in si izmenjali ključe od avta šele po dveh urah in pol.

Vreme na silvestrovo je grozilo z dežjem.

Ni bilo treba dolgo čakati, da sva upravičila pelerini in dežnika v najinih nahrbtnikih.

V drugem delu je cesta izginila, hodila sva po kozjih stezicah gor in dol čez vmesna slemena med zalivi. Na eni od večjih plaž sva naletela na ribiče, ki so živeli tam v nekih skromnih kolibah in skrbeli za farmo rib, ograjenih z mrežo sredi zaliva. Prav veseli so naju bili in najraje bi še dolgo klepetali z nama, a sva morala naprej. 

Prijazna ribiča, ki sta skrbela za ograde z ribami.

Bilo je že popoldan, tema se je tam naredila že okoli petih, midva sva se pa še kar izgubljala med zalivi in grebeni. Prav razburljivo je bilo, ko sva še s prvim mrakom v dežju vendarle zakoračila na cesto, kjer sva dopoldne pustila Roka in Petro. Približno istočasno sta po šestih urah do avta prišla tudi onadva in sta se pripeljala po naju že skoraj v temi.

Bilo je silvestorovo, ura je bila pet popoldne, mi pa še nismo imeli prenočišča za ta večer! Kot da to ne bi bil naj-večer leta. Toda optimizem se je spet obnesel. Resda nas niso vzeli kar v prvem penziončku v Çiraliju. Vsi so bili namreč zaprti, saj turistov v tem letnem času tam pač ni. Morali smo torej najti takega, kjer lastniki živijo v bližini. Saj ni trajalo dolgo, v tretjem ali četrtem se je lastnik že bil pripravljen pogovarjati. Ni bil ravno srečen, saj se je z ženo, Nemko, odpravljal silvestrovat v neko restavracijo. A ko je videl, da smo le ena malo odtrgana družina, se je hitro omedil. Dobili smo sobici v bungalovu, dovolil pa nam je tudi uporabo njihove malo razsute kuhinje v osrednji stavbi. Za nadzor nam je pustil nekega svojega bratranca, ki se je pojavil iz soseščine. Tako smo preživeli prav zanimivo silvestrovanje. Dekleti sta skuhali veliko skledo makaronov, malo smo »klepetali« z bratrancem v turščini (!!), potem pa tarokirali do konca leta.

Urša pripravlja silvestrski meni (makarone)!

Silvestrska večerja.

Vmes pa je deževalo, deževalo. Vedno bolj. Opolnoči nismo več mogli obuti iz kuhinje v sobi. Zjutraj pa je segala voda okoli našega bungalova skoraj do kolen. Novo leto se je sicer zbudilo v lep dan, toda nočni dež je kar temeljito zalil tisti kraj. Na srečo je bil avto parkiran na majhni vzpetini, tako da vsaj z njim nismo imeli težav. Tudi bungalov je bil ravno toliko dvignjen, da ni zalilo sob. Lastnik je prišel v visokih škornjih in nam pomagal prenesti prtljago do avta. Tako smo s smehom in čofotanjem prav nenavadno začeli leto 2004.

Vode je bilo vedno več in Rok je svojo Petro kar odnesel v njun bungalov.

Leto 2004 smo začeli bosi, voda je bila do kolen!

Za novo leto po Likijski poti - prvi del (Turčija, 2003)

O novoletnem potepanju ob sredozemski obali. 

Pred leti sem dobil v dar veliko pisano knjigo o najlepših trekingih sveta. Ob njej sem potem sanjaril in si izbiral bodoče cilje. Sestavljena je tako, da je na vsakem kontinentu izbranih in predstavljenih po nekaj najprivlačnejših potepanj. Hitro mi je padlo v oči, da je kot prvi azijski treking opisana Likijska pot v Turčiji (Lycian way), o kateri nisem prej še nikoli slišal. Piše, da je dolga okoli 500 km, da poteka ob Sredozemskem morju in seveda da je zelo lepa. Hitro sem našel tudi njeno spletno stran www.lycianway.com, prek nje naročil vodnik in samo še čakal na primeren čas. Decembra 2003 sem pregovoril Uršo, da sva se odpovedala prednovoletnemu potepanju po zasneženih domačih gorah in se podala v toplejše kraje.

Likija je prostrani polotok jugozahodno od Antalye ob turški mediteranski obali. Tu je skorajda več kamnitih ostankov raznih nekdanjih kultur, kot pa je navadnih kamnov. Likija je bila pomembna že pred starimi Grki in pred Rimljani, med njihovo vladavino pa je tudi ohranila nekakšno samostojnost. Mediteranska obala je tam precej podobna jadranski. Marsikje se apnenčasta, torej kraška pobočja strmo spuščajo k morju, vegetacija pa je tudi podobna kot na nam znani hrvaški obali. Klima je seveda ustrezno prijetna. Menda je navdušujoča neverjetna obilica cvetočega rastlinja v pomladnem in poletnem času, kar pa sva žal midva decembra zamudila.

V Likiji danes seveda živijo Turki. Tudi v vodničku je pisalo, da so zelo prijazni, da ti skušajo v vsem ustreči in da se skorajda ni treba bati kakršnih koli nadlegovanj. Po dveh tednih potepanja med njimi lahko temu samo pritrdim. Srečanja z ljudmi so bila gotovo eno od najzanimivejših doživetij na poti.

Likijske poti se niso izmislili Turki, pač pa Kate Clow, Angležinja, ki živi v Antalyi. Gospa je bolj potepuške narave in je veliko hodila po svoji novi domovini, se nad njo navdušila in v mislih začrtala sanjsko pot skoznjo. Našla je sponzorje, nabrala prostovoljce in skupaj so pred nekaj leti markirali 509 km vezne poti čez hribe in doline Likije od mesta Fethiye na zahodu polotoka pa vse do Antalye na vzhodu. Uspelo ji je o tej svoji stvaritvi naredila še zelo dobro reklamo. Mnogi popotniki posvetu smo zastrigli z ušesi in začeli hoditi v Turčijo. Menda je na višku sezone, tj. od marca do maja in od septembra do novembra na poti vsako leto več popotnikov. Domačini so se nas že navadili, ne gledajo nas več kot neko čudo iz drugega sveta, pač pa kot nekakšno znano dejstvo. Tisti bolj spretni so postavili kmečke turizme, nekje ob poti sva naletela celo na novo kočo, Dervish Lodge, o kateri Kate v svojem vodniku še nič ne piše. Očitno je Kate naredila domačinom v odročnih vaseh tudi gospodarsko korist, saj jim popotniki prinašamo dodatni zaslužek, ki jim še kako prav pride.

Utrinki s poti

Začela sva nad slikovito plažo mesta Öludeniz. Otovorjena sva bila s spalnima vrečama, šotorčkom, oblačili za temperature okoli nič stopinj in nekaj malega hrane. Zastavila sva skozi mediteranski gozd zložno navzgor pod slikovito goro Babadağ. Šest ur hoje prvega dne je bilo ravno prav, da sva se navadila na to kar naju čaka. Pot je speljana zložno večinoma po starih pastirskih stezah, skrbno je markirana z belo rdečimi markacijami, na pomembnejših križiščih pa so veliki dobro vidni smerokazi, ki ti povedo, koliko kilometrov te še čaka do cilja. Kjer se le da, se pot izogne pomembnejšim prometnicam. Tako sva prvi dan hodila skozi samotne vasi vzporedno nad cesto in končala v kraju, do katerega smo se na oglede pripeljali že prejšnji dan.

Ker je pozimi ob petih že tema, je treba dan zaključiti že zgodaj popoldne. Tistega dne naju ni skrbelo za prenočišče, vedela sva, da naju na cilju čaka George House. Georga sicer ni nikjer, glavni pri hiši je Hasan, ki zna tudi angleško. Ker sva bila edina gosta, sva si lahko izbirala ležišče v skupni spalnici za goste. Za večerjo pa so naju postregli kot kakega pašo. Tako kot domači sva morala tudi midva sedeti na tleh, pred naju pa so položili velik pladenj z osmimi krožniki različnih turških dobrot. Na žalost nisva zmogla vsega pojesti. Podobno se je ponovilo še zjutraj in kar žal nama je bilo, da se naslednji večer spet ne bova spet njihova gosta.

Večerja pri Georgu oziroa Hasanu

Skozi Turanijo

Že med branjem vodnika nama je domišljijo spodbujalo ime Kabak. To je plaža, kjer naju je pot pripeljala prav do morja. Njena slikovitost v celoti upraviči vse domislice, porojene ob njenem imenu. Tudi poleti se na počitnice tja potrudijo le tisti avanturisti, ki si želijo stran od ponorelega sveta. Domačin Turan je tu zgradil nekakšen robinzonski kamp, ki ga je proglasil za republiko Turanijo. Ker je bila zima, nisva mogla ostati pri njem vsaj za nekaj dni.

Kar ni se nama dalo naprej iz Turanije.

S plaže sva morala zastaviti 800 metrov višje nazaj v gore. Ta del je gotovo eden od najbolj gorniško zanimivih na celotni poti, saj je speljan skozi samotno dolino, nad katero se dvigajo rdečkaste stene. Ponekod si sploh ne znaš predstavljati, kako te bo steza pripeljala mimo strmin nad tabo, potem pa si navdušen nad spretno izbranimi naravnimi prehodi, ko se odpirajo vedno novi presenetljivi pogledi.

S plaže pa 800 metrov navzgor v hribe.

Noči pri domačinih

Po napornem dnevu naju je skrbelo za prenočišče v vasici, kamor sva bila namenjena. Nisva želela spati v šotorčku v razmeroma hladnem vremenu in ob obetajočem dežju. Prvega, ki sva ga srečala v vasi, sva »napadla« z mednarodno pantomimo skušajoč najti prenočišče. In glej ga zlomka, sploh ni bilo problema. Možakar naju je odpeljal do znanca, ta pa naravnost v svojo hišo. Dobila sva ležišči na tleh v enem od skupnih prostorov hiše, večer (bil je božični) pa sva preživela s turško družino v njihovi dnevni sobi gledajoč televizijo. Nekaj besed angleščine je znal le dvanajstletni sinko, ki se je tujega jezika začel učiti minulo jesen. Sicer pa smo si bolj kimali. Mama nama je najprej skuhala čaj, potem sva dobila večerjo, vmes pa smo si drug drugega ogledovali in si skušali izmenjati vsaj kako informacijo. Vasica ima le nekaj hiš in leži skoraj osemsto metrov visoko. Imajo pa elektriko, telefon in cesto, tako da življenje ni videti neznosno težko. Otroka se vsak dan peljeta s kombijem v šolo v mesto.

Ata in sin sta naju gledala ...

... mama pa stregla.

Ni bila ravno vrhunska spalnica za božični večer, ampak dogodivščina pa je bila vsekakor vrhunska!

Spet drugič sva se znašla v vasici, razpotegnjeni na vetrovnem prevalu visoko nad morjem. Nebogljeno sva se usedla sredi vasice in čakala, da se kdo pojavi in naju povabi v hišo. Ni minilo pet minut, ko nama je pomahala ženica iz bližnje hiše. Elektrike ta večer ni bilo, kar pa sploh ni motilo vzdušja. Ženica je živela sama s svojim desetletnim sinom, ki se je pod večer pripeljal iz šole iz mesta. Z Uršo sta olupili krompir, spet smo jedli na pladnju na tleh, potem smo sinku pomagali napisati domačo nalogo (kar na tleh), končno pa smo jima kar z risanjem razložila od kod sva in kakšna je naša družina.

Pomagala sva pisati domačo nalogo.

Kuhanje večerje.

Prisrčno jutranje slovo.