Za novo leto po Likijski poti - drugi del (Turčija, 2003)

Ob obali

Vzpetine nad obalo vzhodno od mesta Kaş so visoke le kakih 300 metrov, vendar ceste ob vodi ni. Likijska pot je speljana med makijo nad obalo po stezicah, ki jih nikjer ne manjka. Hodila sva le nekaj kilometrov stran od grškega otoka Maes, ki leži prav nenavadno blizu turške obale. Ko sva tako že nekaj ur napredovala po navidezni divjini, sva počasi dobila občutek, da sva čisto sama daleč od sveta. Toda to nikjer ni res. Kjerkoli hodiš, vedno od nekod slišiš glasove pastirjev, ki skrbijo za številne koze. O obljudenosti pokrajine pričajo tudi vodnjaki in rezervoarji za vodo, ki jih imajo razporejene na ključnih mestih. Prav neverjetna je domiselnost, s katero ujamejo in zadržijo vodo za vroče sušne dni.

Vodo imajo dosegljivo na različne načine.

Tudi tu notri je voda.

S pastirji pa je povezana tudi edina resnejša nadloga – ovčarski psi. Tisti »ta hudi« so menda prav nevarni. Skrbno sva prebrala vse nasvete v knjižici in se v mislih pripravila na obrambo s kamenjem in pohodnimi palicami. Na srečo takega srečanja ni bilo. Kar sva srečala kužkov, so bili prijazni in so veselo mahali z repom. Šotorček sva postavila na Çoban plaji (kar seveda pomeni Pastirska plaža). Pljuskanje morja naju je prijetno zazibalo v sen na tem samotnem kraju. Le noč od petih popoldne do osmih zjutraj je nesramno dolga in bi si želel, ko se ponoči zbudiš že ves naspan in polomljen od trde podlage, da bi jo vendarle bilo že konec.

Na videz je tako spanje v divjini romantično, ampak decembra je treba v šotorčku na trdi podlagi ležati od petih popoldan do osmih zjutraj!  

Novoletna poplava

Najin potep po Likijski poti sva zaključila prav nenavadno. Hkrati z nama sta se po Turčiji takrat potepala tudi sin Rok in takrat še v.d. snaha Petra, ki sta se namesto napornega prenašanja nahrbtnikov raje prevažala med zanimivostmi Turčije z najetim avtom. Po šestih dneh hoje smo se 30. decembra dobili, da bi novo leto pričakali skupaj. Toda tudi zadnji dan v letu je bilo treba izrabiti za kak zanimiv potep. Izbrali smo si obalo pod goro Tahtali.

Tisto leto sem se naučil, da Olimp ni le v Grčiji, pač pa da ga imajo tudi Turki. V gorovju južno od Antalye je to ime porušenega antičnega mesta, nekako pa se je prijelo tudi celotnega območja. Svet je tu tako slikovit, da sva ga že med našim prvim obiskom maja 2003 proglasila za kraj sanjskih počitnic. Najvišji vrh Tahtali (2337 m) kraljuje razgibani gorski skupinici, ki se strmo spušča z divjimi slemeni in globokimi dolinami do morja. Vmes so čudovite plaže, potočki, celo nenavadni večni ogenj, ki vedno bruha iz skal v kraju Chimaera. Oblast je še pravočasno zaznala pomembnost te prvinske lepote in je prepovedala gradnje velikih hotelskih kompleksov, dovoljeni so le nizki penzioni.

Na silvestrovo zjutraj sva Roka in Petro odložila na koncu ceste v kraju Çirali, potem pa sva se odpeljala okoli 12 km severneje v kraj Tekirova severno od Olymposa. Po Likijski poti, ki tam poteka ob obali, sva nameravala priti do Çiralija, Rok in Petra pa sta ta čas že hodila na sever po avto. Vreme je bilo tisti dan precej obupno, večino časa sva hodila v bolj ali manj močnem dežju. Sprva sva sledila nekakšni uničeni cesti, ki pa je ni in ni hotelo biti konca. Iz razdalje in opisa v vodniku sem ocenil, da bomo cel izlet potrebovali približno tri ure. A smo se nasproti hodeča para srečali in si izmenjali ključe od avta šele po dveh urah in pol.

Vreme na silvestrovo je grozilo z dežjem.

Ni bilo treba dolgo čakati, da sva upravičila pelerini in dežnika v najinih nahrbtnikih.

V drugem delu je cesta izginila, hodila sva po kozjih stezicah gor in dol čez vmesna slemena med zalivi. Na eni od večjih plaž sva naletela na ribiče, ki so živeli tam v nekih skromnih kolibah in skrbeli za farmo rib, ograjenih z mrežo sredi zaliva. Prav veseli so naju bili in najraje bi še dolgo klepetali z nama, a sva morala naprej. 

Prijazna ribiča, ki sta skrbela za ograde z ribami.

Bilo je že popoldan, tema se je tam naredila že okoli petih, midva sva se pa še kar izgubljala med zalivi in grebeni. Prav razburljivo je bilo, ko sva še s prvim mrakom v dežju vendarle zakoračila na cesto, kjer sva dopoldne pustila Roka in Petro. Približno istočasno sta po šestih urah do avta prišla tudi onadva in sta se pripeljala po naju že skoraj v temi.

Bilo je silvestorovo, ura je bila pet popoldne, mi pa še nismo imeli prenočišča za ta večer! Kot da to ne bi bil naj-večer leta. Toda optimizem se je spet obnesel. Resda nas niso vzeli kar v prvem penziončku v Çiraliju. Vsi so bili namreč zaprti, saj turistov v tem letnem času tam pač ni. Morali smo torej najti takega, kjer lastniki živijo v bližini. Saj ni trajalo dolgo, v tretjem ali četrtem se je lastnik že bil pripravljen pogovarjati. Ni bil ravno srečen, saj se je z ženo, Nemko, odpravljal silvestrovat v neko restavracijo. A ko je videl, da smo le ena malo odtrgana družina, se je hitro omedil. Dobili smo sobici v bungalovu, dovolil pa nam je tudi uporabo njihove malo razsute kuhinje v osrednji stavbi. Za nadzor nam je pustil nekega svojega bratranca, ki se je pojavil iz soseščine. Tako smo preživeli prav zanimivo silvestrovanje. Dekleti sta skuhali veliko skledo makaronov, malo smo »klepetali« z bratrancem v turščini (!!), potem pa tarokirali do konca leta.

Urša pripravlja silvestrski meni (makarone)!

Silvestrska večerja.

Vmes pa je deževalo, deževalo. Vedno bolj. Opolnoči nismo več mogli obuti iz kuhinje v sobi. Zjutraj pa je segala voda okoli našega bungalova skoraj do kolen. Novo leto se je sicer zbudilo v lep dan, toda nočni dež je kar temeljito zalil tisti kraj. Na srečo je bil avto parkiran na majhni vzpetini, tako da vsaj z njim nismo imeli težav. Tudi bungalov je bil ravno toliko dvignjen, da ni zalilo sob. Lastnik je prišel v visokih škornjih in nam pomagal prenesti prtljago do avta. Tako smo s smehom in čofotanjem prav nenavadno začeli leto 2004.

Vode je bilo vedno več in Rok je svojo Petro kar odnesel v njun bungalov.

Leto 2004 smo začeli bosi, voda je bila do kolen!

Za novo leto po Likijski poti - prvi del (Turčija, 2003)

O novoletnem potepanju ob sredozemski obali. 

Pred leti sem dobil v dar veliko pisano knjigo o najlepših trekingih sveta. Ob njej sem potem sanjaril in si izbiral bodoče cilje. Sestavljena je tako, da je na vsakem kontinentu izbranih in predstavljenih po nekaj najprivlačnejših potepanj. Hitro mi je padlo v oči, da je kot prvi azijski treking opisana Likijska pot v Turčiji (Lycian way), o kateri nisem prej še nikoli slišal. Piše, da je dolga okoli 500 km, da poteka ob Sredozemskem morju in seveda da je zelo lepa. Hitro sem našel tudi njeno spletno stran www.lycianway.com, prek nje naročil vodnik in samo še čakal na primeren čas. Decembra 2003 sem pregovoril Uršo, da sva se odpovedala prednovoletnemu potepanju po zasneženih domačih gorah in se podala v toplejše kraje.

Likija je prostrani polotok jugozahodno od Antalye ob turški mediteranski obali. Tu je skorajda več kamnitih ostankov raznih nekdanjih kultur, kot pa je navadnih kamnov. Likija je bila pomembna že pred starimi Grki in pred Rimljani, med njihovo vladavino pa je tudi ohranila nekakšno samostojnost. Mediteranska obala je tam precej podobna jadranski. Marsikje se apnenčasta, torej kraška pobočja strmo spuščajo k morju, vegetacija pa je tudi podobna kot na nam znani hrvaški obali. Klima je seveda ustrezno prijetna. Menda je navdušujoča neverjetna obilica cvetočega rastlinja v pomladnem in poletnem času, kar pa sva žal midva decembra zamudila.

V Likiji danes seveda živijo Turki. Tudi v vodničku je pisalo, da so zelo prijazni, da ti skušajo v vsem ustreči in da se skorajda ni treba bati kakršnih koli nadlegovanj. Po dveh tednih potepanja med njimi lahko temu samo pritrdim. Srečanja z ljudmi so bila gotovo eno od najzanimivejših doživetij na poti.

Likijske poti se niso izmislili Turki, pač pa Kate Clow, Angležinja, ki živi v Antalyi. Gospa je bolj potepuške narave in je veliko hodila po svoji novi domovini, se nad njo navdušila in v mislih začrtala sanjsko pot skoznjo. Našla je sponzorje, nabrala prostovoljce in skupaj so pred nekaj leti markirali 509 km vezne poti čez hribe in doline Likije od mesta Fethiye na zahodu polotoka pa vse do Antalye na vzhodu. Uspelo ji je o tej svoji stvaritvi naredila še zelo dobro reklamo. Mnogi popotniki posvetu smo zastrigli z ušesi in začeli hoditi v Turčijo. Menda je na višku sezone, tj. od marca do maja in od septembra do novembra na poti vsako leto več popotnikov. Domačini so se nas že navadili, ne gledajo nas več kot neko čudo iz drugega sveta, pač pa kot nekakšno znano dejstvo. Tisti bolj spretni so postavili kmečke turizme, nekje ob poti sva naletela celo na novo kočo, Dervish Lodge, o kateri Kate v svojem vodniku še nič ne piše. Očitno je Kate naredila domačinom v odročnih vaseh tudi gospodarsko korist, saj jim popotniki prinašamo dodatni zaslužek, ki jim še kako prav pride.

Utrinki s poti

Začela sva nad slikovito plažo mesta Öludeniz. Otovorjena sva bila s spalnima vrečama, šotorčkom, oblačili za temperature okoli nič stopinj in nekaj malega hrane. Zastavila sva skozi mediteranski gozd zložno navzgor pod slikovito goro Babadağ. Šest ur hoje prvega dne je bilo ravno prav, da sva se navadila na to kar naju čaka. Pot je speljana zložno večinoma po starih pastirskih stezah, skrbno je markirana z belo rdečimi markacijami, na pomembnejših križiščih pa so veliki dobro vidni smerokazi, ki ti povedo, koliko kilometrov te še čaka do cilja. Kjer se le da, se pot izogne pomembnejšim prometnicam. Tako sva prvi dan hodila skozi samotne vasi vzporedno nad cesto in končala v kraju, do katerega smo se na oglede pripeljali že prejšnji dan.

Ker je pozimi ob petih že tema, je treba dan zaključiti že zgodaj popoldne. Tistega dne naju ni skrbelo za prenočišče, vedela sva, da naju na cilju čaka George House. Georga sicer ni nikjer, glavni pri hiši je Hasan, ki zna tudi angleško. Ker sva bila edina gosta, sva si lahko izbirala ležišče v skupni spalnici za goste. Za večerjo pa so naju postregli kot kakega pašo. Tako kot domači sva morala tudi midva sedeti na tleh, pred naju pa so položili velik pladenj z osmimi krožniki različnih turških dobrot. Na žalost nisva zmogla vsega pojesti. Podobno se je ponovilo še zjutraj in kar žal nama je bilo, da se naslednji večer spet ne bova spet njihova gosta.

Večerja pri Georgu oziroa Hasanu

Skozi Turanijo

Že med branjem vodnika nama je domišljijo spodbujalo ime Kabak. To je plaža, kjer naju je pot pripeljala prav do morja. Njena slikovitost v celoti upraviči vse domislice, porojene ob njenem imenu. Tudi poleti se na počitnice tja potrudijo le tisti avanturisti, ki si želijo stran od ponorelega sveta. Domačin Turan je tu zgradil nekakšen robinzonski kamp, ki ga je proglasil za republiko Turanijo. Ker je bila zima, nisva mogla ostati pri njem vsaj za nekaj dni.

Kar ni se nama dalo naprej iz Turanije.

S plaže sva morala zastaviti 800 metrov višje nazaj v gore. Ta del je gotovo eden od najbolj gorniško zanimivih na celotni poti, saj je speljan skozi samotno dolino, nad katero se dvigajo rdečkaste stene. Ponekod si sploh ne znaš predstavljati, kako te bo steza pripeljala mimo strmin nad tabo, potem pa si navdušen nad spretno izbranimi naravnimi prehodi, ko se odpirajo vedno novi presenetljivi pogledi.

S plaže pa 800 metrov navzgor v hribe.

Noči pri domačinih

Po napornem dnevu naju je skrbelo za prenočišče v vasici, kamor sva bila namenjena. Nisva želela spati v šotorčku v razmeroma hladnem vremenu in ob obetajočem dežju. Prvega, ki sva ga srečala v vasi, sva »napadla« z mednarodno pantomimo skušajoč najti prenočišče. In glej ga zlomka, sploh ni bilo problema. Možakar naju je odpeljal do znanca, ta pa naravnost v svojo hišo. Dobila sva ležišči na tleh v enem od skupnih prostorov hiše, večer (bil je božični) pa sva preživela s turško družino v njihovi dnevni sobi gledajoč televizijo. Nekaj besed angleščine je znal le dvanajstletni sinko, ki se je tujega jezika začel učiti minulo jesen. Sicer pa smo si bolj kimali. Mama nama je najprej skuhala čaj, potem sva dobila večerjo, vmes pa smo si drug drugega ogledovali in si skušali izmenjati vsaj kako informacijo. Vasica ima le nekaj hiš in leži skoraj osemsto metrov visoko. Imajo pa elektriko, telefon in cesto, tako da življenje ni videti neznosno težko. Otroka se vsak dan peljeta s kombijem v šolo v mesto.

Ata in sin sta naju gledala ...

... mama pa stregla.

Ni bila ravno vrhunska spalnica za božični večer, ampak dogodivščina pa je bila vsekakor vrhunska!

Spet drugič sva se znašla v vasici, razpotegnjeni na vetrovnem prevalu visoko nad morjem. Nebogljeno sva se usedla sredi vasice in čakala, da se kdo pojavi in naju povabi v hišo. Ni minilo pet minut, ko nama je pomahala ženica iz bližnje hiše. Elektrike ta večer ni bilo, kar pa sploh ni motilo vzdušja. Ženica je živela sama s svojim desetletnim sinom, ki se je pod večer pripeljal iz šole iz mesta. Z Uršo sta olupili krompir, spet smo jedli na pladnju na tleh, potem smo sinku pomagali napisati domačo nalogo (kar na tleh), končno pa smo jima kar z risanjem razložila od kod sva in kakšna je naša družina.

Pomagala sva pisati domačo nalogo.

Kuhanje večerje.

Prisrčno jutranje slovo.