Monte Torre pri Šinavcu - spet ena epska tura

Prav zadovoljna sva bila minulo nedeljo, ko sva sestopala z Monte Cita. Urša se je nenadoma domislila, da je po dolgem času to bila spet ena epska tura! Med hojo sva razdelala to misel in definirala pojem epskosti: vzpon mora biti v čim bolj odročnih gorskih kotičkih, mora biti orientacijsko zaguljen, tura mora biti dolga vsaj kakih 10 ur, vmes pa so zaželeni plezalni odstavki ali pa vsaj kako skrajno nadležno prečenje zoprnih skrotastih območij. Plantaže rušja vsekakor pripomorejo k epskosti, če pa je vse skupaj nekje v Karnicijh, potem pa sva sploh najsrečnejša!

Na tokratni cilj naju je že pred meseci napeljal Martin Fürenkranz, nekoliko eksentrični koroški samotar, ki tudi rad epsko čara po gorah in je proglasil, da je Secret Mountaineer. Pohvalil se mi je, da se je vzpel na izrazito špico jugozahodno od gore Šinavc, ki je videti iz doline kar trd oreh. Šinavc je 1999 metrov visoka gora severno nad Kanalsko dolino že blizu Pontebbe/Tablja. Dolga leta je bil na vrhu vojaški radar in gorniki nismo smeli šariti po njem. Odkar pa je vojska šla, je celotno njegovo pogorje pravi raj za ljubitelje epskih tur. Nanj smo Stritarji zlezli že s treh strani, kot izziv nama je ostal še ta Torre.

No, odkar naju je Martin spomnil nanj, je želja tiho tlela. Minuli vikend se je vse ujelo: sneg se je že stopil, dnevi so dolgi, sonce še ni premočno, vremenska napoved je bila OK, Kavke niso imele na sporedu nobenega manj epskega izleta ... Ni bilo prepira o cilju - Uršin predlog sem takoj sprejel.

Monte Torre je špica na levi. Široka gora na desni je Šinavc, na katerem se še vidi zgornja postaja nekdanje vojaške žičnice.

Naporno se je bilo vzpenjati po skorajda pozabljeni poti številka 523 nad San Leopoldom. Spodaj je celo tabla, da je uradno zaprta naprej od Monte Cita. Markacije so skorajda povsod popolnoma zbledele, očitno je pa tudi, da le skrajno redko kdo zaide nanjo. Spodaj je sicer speljana zelo spretno in slikovito čez strmo skalnato pobočje. Ko le stalni hrup z avtoceste v dolini ne bi motil njene epskosti.

Hrupa je konec ko se strmina nekoliko položi na široke travnike. Nad njimi naju je čakal prvi cukrček. Nekoliko nadležno sva morala poiskati prehod na strm skrotast hrbet. Še vrv sva malo prezračila v enem raztežaju.

Monte Cit, 1416 m, je popolnoma brezvezen vrh, saj je zgolj najvišja točka v gozdu brez razgleda in brez kakršne koli oznake. Začuda je bilo tam zgoraj več markacij in še bolje ohranjena sto let stara vojaška pot. Še skoraj eno uro sva ji sledila vse od Monte Cit di Dentro, kjer naju je usmeril takle kažipot Martina Fürenkranza:

Od tam naprej ni bilo več oznak, toda neki navdušenci so se precej potrudili in skozi plantaže rušja utrli prehod, ki bo verjetno še dolga leta omogočal iskalcem divjine pohajanje v ta epska območja.

Temeljito delo so opravili tisti, ki so izžagali prehod skozi te plantaže ruševja.

Takole se nama je končno pokazal najin cilj. Pravzaprav je videti manj grozen kot pa iz doline. Pot je izkrčena okoli vrha in z zadnje strani z leve nanj.

Vmes je še škrbina, iz katere je treba čez previsno stenico. Nekoč so tu imeli zelo visoko leseno lojtro, zdaj pa je nekdo v steno zabil zadostno število skob in napel solidno jeklenico. Tu v divjini sva splezala čez kratko ferato ...

Divje, ne? V resnici se sploh ne spomnim prav hude grozote, ampak Urši je uspela taka izzivalna slika😊

Po 1300 metrov vzpona, šestih urah iz doline, skoraj treh urah z Monte Cita sva zlezla 1742 m visoko na Monte Torre. Ni ravno epska višina, ampak vse ostalo pa je bilo zelo epsko.

Še malo razgledov z vrha:

Viš, Montaž in Strma peč.

Konjiški špik in Veliki Koritnik nad Mokrinami.

Južna stran sosednjega Šinavca.

Sestop je bil pa tudi kar epski. Štiri ure! Vmes sva še malo čarala navezana iščoč kje za vraga naj bi bil speljan tisti del markirane poti, kjer moraš čez neko podrto pobočje. Čez sva prišla, steze pa nisva našla.

Dol grede sva bila kar vesela vedno močnejšega hrupa avtoceste - vedno bližjega dna.

Temeljito zdelana sva po desetih urah zaključila najino epsko turo. Saj pred leti se nama morda sploh ne bi zdela tako epska, ampak pol sedmega križa na najinih ramah ni ravno pomagalo pri vzponu, zato pa je pripomoglo k večjemu navdušenju na koncu!