Za konec Indije še malo Bollywooda (2006)

Za konec potepanja po Indiji še v indijski kino.

Kot sem že zadnjič napisal, smo morali nekako porabiti zadnji dan indijskega potepanja. Po ogledu straniščnega muzeja nas železniški ni navdušil, pač nekaj starih vlakov. Zelo posebne pa so bile naše zadnje ure v Indiji. Proti večeru smo se odpeljali k največjemu kinu v Delhiju (tako je pač rekel Lonley Planet). Velikost nas je kar malo razočarala, saj stavba sploh ni bila nič posebnega. Bil je prav po indijsko »zmahan« kino, saj je bilo že kar dolgo kar je bil nov, obnovljen pa očitno ni prav redno.

Po takratnem Lonley Planetu je bil tole eden glavnih kinomatografov v New Delhiju

Tudi tu smo bili kot tujci nekaj posebnega, ob nakupu vstopnic se je od nekod pojavila kar direktorica kina in nam radovedno pomagala.

Nakup vstopnic

Dobili smo sedeže v prvi vrsti balkona precej obrabljene dvorane. Kljub nadležni vlažni vročini so nas hladili zgolj z ventilatorji na stropu. Poleg nas štirih tujcev so bili gledalci zgolj mladi, na videz bolj revni indijski fantje. Zanje smo bili mi še bolj zanimivi kot film.

Tujci smo bili še bolj zanimivi kot film.

Film je bil nekakšna kombinacija kriminalke, ljubezenske zgodbe in seveda muzikal. Govorili so hindujsko brez prevoda v angleščino. Ampak, tega sploh nismo potrebovali, saj se je kar razumelo bistvo dogajanja in smo skupaj s preostalo publiko pridno ploskali ob prelomnih trenutkih. Mladi fant se je zapletel z nekimi lopovi, ob tem je trpel njegov oče. Ko je fant malo odrasel, se je pojavila deklica, sledi nekaj ljubezni, pa zapleti z lopovi ipd. Najbolj nenavadni so se nam zdeli glasbeni vložki. Napeta gangsterska scena se je nenadoma prekinila in vsi dobri in slabi so začeli skupaj ubrano plesati in prepevati. Ali pa je mladenka na lepem nehala govoriti in s piskavim glasom odpela očitno neko ljubezensko pesmico.

Prizor, ko lopovi prepevajo, sem posnel za spomin. 

Po skoraj treh urah so naredili premor. Prižgale so se luči, lahko smo se sprehodili in si oddahnili od dogajanja. Mi smo se pa kar poslovili. Vtis o bollywoodski produkciji smo dobili, vzdušje indijskega kina smo občutili, čas je bil, da se iz Indije vrnemo domov.

Fundacija, ki se trudi izboljšati stranišča v Indiji (Indija, 2006)

O mojem nenavadnem (pod)konjičku, o nedotakljivih, o dobrodelni fundaciji in zanimivem muzeju.

Ostal nam je le še en dan v New Delhiju. Polet nazaj v Evropo smo imeli ob nečloveški uri po polnoči. To je na poti kar precejšen problem: škoda se ti zdi, da bi plačeval hotel za noč, v kateri se moraš še pred polnočjo odpeljati na letališče, če pa hotela nimaš, si izgubljen brezdomec že od poldneva naprej, ko te vržejo iz sobe prejšnjega hotela. Ker smo imeli za sabo že štiri tedne dogodivščin v Ladakhu in Kašmirju, pa še do Taj Mahala smo uspeli priti prejšnji dan, smo si zadnji dan naredili bolj umirjen. V naši potovalni bibliji, Lonley Planetu, smo si izbrali še tri bolj ali manj »odštekane« oglede: muzej stranišč, železniški muzej in kino.

Preden gremo v prvi muzej, moram pojasniti zakaj zanimanje za stranišča. Pravega vzroka se pravzaprav ne spomnim, toda nekoč sem sklenil, da bom poskusil fotografirati vsako »grdo« stranišče, na katerega bom naletel. Ker sem vsak vikend kje v hribih, vsak dopust pa nekje na drugem koncu sveta, se je kolekcija več ali manj grdih objektov kar hitro povečevala. Medtem sem si za vzdrževanje svojih fotografij zgradil računalniško bazo, v kateri se je pod kategorijo »sekreti« dalo hitro in enostavno videti vse to bogastvo. Leta 2012 imam že več kot 1750 slik različnih tovrstnih objektov (Op.: Leta 2019, ko tole objavljal, pa jih je že 2600!). Neverjetno je tudi, kakšno zanimanje vzbudi ta moj (pod)konjiček pri vsakomur, ki mu ga pokažem. Kar nekaj znancev sedaj tudi slika sekrete po svetu in pridno prispeva v mojo kolekcijo. Kdo ve, morda pa se nekega dne lotim in izdam fotomonografijo »Sekreti tega Sveta«.

Zaradi te moje strasti seveda ni bila težka izbira prvega cilja tistega zadnjega dne v Indiji. V hotelu smo lenarili do poldneva, ko je bilo treba iz sob, potem pa smo se s tuk-tukom (taksijem-vespo) odpeljali nekam daleč na drugi konec mesta. Iz kratkega opisa v vodniku smo pričakovali več ali manj komično razstavo, namenjeno predvsem turistom, znašli pa smo se pred velikim kompleksom z imenitnim imenom Sulabh International Social Service Organisation. Prav nič komike ni bilo v njej, vse skupaj je zelo resna reč. 

Vhod v muzej.

Gospoda Pathaka je sprejel
celo papež!

Razstava o straniščih je bila le manjši del kompleksa. Ustanovitelj te fundacije Dr. Bindeshwar Pathak, ki je danes zelo spoštovan gospod v Indiji in po svetu, se je že pred desetletji lotil boja za ukinitev kaste takoimenovanih nedotakljivih. To so bili skrajni reveži, ki so vsako jutro hodili po hišah in odnašali posode z čez noč nabranimi fekalijami. Ker so druge kaste imele to početje za manjvredno in umazano, se teh revežev ni smelo dotikati – zato so se imenovali nedotakljivi.

Kip nedotakljive ženske. Na glavi so nosili posode s fekalijami.

Gospod Pathak je uspešno in zagnano spodbujal tudi urejanje sanitarij na podeželju in v mestih Indije. Očitno je bil dovolj spreten, da je za to hvalevredno početje dobival tudi ustrezna sredstva. Ob našem obisku so v tej fundaciji imeli poleg muzeja še razvojni laboratorij za različne vrste stranišč, veliko knjižnico in sklad za štipendiranje mladih. Danes, leta 2012, ko gledam njihovo spletno stran, je vse skupaj še veliko večje in razvejano po celem svetu.

Dvorišče je polno modelov različnih vrst stranišč, ki jih skušajo razširiti po podeželju.

Veliko tujcev vendarle ne pride v tak muzej, tako, da se je nam štirim posvetila kar podpredsednica fundacije. Podjetna ženska srednjih let nam je zagnano predstavljala razne primerke starih stranišč iz vseh koncev sveta. Podrobno nam je tudi razložila zasnovo njihovih poljskih stranišč, ki jih postavljajo po indijskem podeželju, opisala celoten kemični proces in nas navdušila nad vsemi koristnimi končnimi produkti, ki ostanejo po uporabi takega stranišča.

Podpredsednica fundacije nam je povedala marsikaj zanimivega.

Tam sem se naušil, da imamo WCje od leta 1596.

Zvedeli smo tudi, da imajo po velikih indijskih mestih postavljena ogromna javna stranišča blagovne znamke Sulabh Toilet Complex, ki so eden njihovih glavnih virov dohodka. Posamezno stranišče lahko »obdela« do 30.000 velikih potreb na dan, za vsako pa dobijo kovanček. Pa se naberejo spodobne količine denarja za nadaljnji razvoj sanitarij.

Obskurno, a zelo hvalevredno početje!

Kašmirski sistem (Kašmir, Indija, 2006)

O popotovanju čez Zozi-La iz budizma v islam, o "sistemih", ki ti olajšajo potepanja, o plavajočem hotelu in nesrečnem Kašmirju.

Ena od potovalnih modrosti, ki se je naučiš na lastni koži, je zaupanje v lokalne sisteme. Saj celoten svet itak sloni na zaupanju, čeprav se tega niti ne zavedamo niti si hočemo to priznati. Kadar se odpeljemo z avtom, zaupamo mehaniku, ki nam je zadnji nastavil zavore in zaupamo drugim voznikom, da se ne bodo zaleteli v nas. Kadar gremo v trgovino, zaupamo prodajalcu, da nam bo prodal dober kruh. Prav tako zaupamo, da nas bo turistična agencija varno popeljala v svet in nazaj, kadar se od doma ne odpravimo v lastni režiji. Kadar pa potovalni zelenec pride v tretji svet, je sprva nezaupljiv do vsakogar in se kar naprej skuša siliti sam z organizacijo vseh nadležnih podrobnosti.

Tudi nam se je dogajalo, da smo se po prihodu v kak kraj otepali domačinov, ki so pred avtobusom čakali na tujce in jim ponujali sobe. Raje smo sami kolovratili s težko prtljago peš od hotela do hotela iščoč prenočišče. Ali pa blodili po mestu od agencije do agencije skušajoč organizirati kako dejavnost za tisti dan, namesto da bi se o tem že prejšnji večer dogovorili z lastnikom prenočišča, kjer smo spali.

Kako neumno! Veliko udobneje in tudi varneje se je kar vreči v roke lokalnega sistema. Ko stopiš z medkrajevnega avtobusa, so tam zagotovo raztegnjene njihove lovke. Kaka starejša gospa ali mladenič te bo zagnano vlekel za rokav in te vabil v svoj »odličen« hotel. Ko se mu pustiš odpeljati tja, si pravzaprav preskrbljen za ves nadaljnji čas svojega bivanja v tistem kraju. Kajti sobica bo kar spodobna, lastnik hotela prizadeven, dobil boš zajtrk, takoj bo dojel, kaj te zanima in tvoj program za naslednji dan bo pripravljen v nekaj minutah. Kajti čisto slučajno ima en lastnikov bratranec turistično agencijo, drugi sposojevalnico avtov, tretji pa restavracijo. Celo na koncu, ko te bodo ob odhodu dostavili na avtobusno postajo, boš pri sebi verjetno imel listek z naslovom bratranca v kraju, kamor odhajaš. S tem imaš vstopnico za naslednji sistem.

Izraz sistem za tako turistično organiziranost smo izumili v naši družini. Manj kot je država razvita, bolje delujejo taki sistemi. Zdavnaj se jim več ne upiramo, pač pa se veselo oprimemo nastavljene lovke. Pravzaprav se nam je že dogajalo, da smo bili nervozni, ker nas sistem ni in ni hotel najti. Tako smo recimo v Vanu v Kurdistanu zvečer v odsotnosti lovk morali kar sami v dolgočasen mestni hotel, zjutraj pa smo zmedeno hodili po glavni ulici malodane z napisom »Mi smo izgubljeni tujci, prosimo pomagajte nam. Sistem, najdi nas!«, pa ni in ni bilo nobene lovke. Šele ko smo obupani sedeli na klopci pred neuporabnim uradnim turističnim informacijskim centrom, se je od nekod pojavil nek stric in nas pocukal: »Hey, mister, come with me into my store« ("Gospod, pridite v mojo trgovino!"). Tam pa je bil Mehmed, ki nas je že čez eno uro peljal na prvi izlet, nas nastanil v očetovem hotelu in nas zabaval še tri dni. Več o tem glej tukaj.

To je bil dolg sistemski uvod v našo kašmirsko zgodbo, kjer nas je domiselnost sistemcev še zlasti navdušila. Po opravljenem trekingu iz Ladakha nismo mogli odleteti nazaj v New Delhi, ker so bile letalske vozovnice razprodane tri mesece vnaprej. Ker nismo hoteli še enkrat po tistiubijalski cesti čez Himalajo, smo se odločili za povratek skozi Kašmir. Tja sprva sploh nismo nameravali, kajti malo nas je le strah političnih nemirov. Nekaj tednov prej so menda v zrak pognali kombi s tujimi turisti. Tisti čas resda ni bilo slišati o kakih spopadih, vendar so ambasade in mednarodne organizacije odsvetovale potovanja v to nesrečno pokrajino. Toda v Lehu so nam zagotovili, da je cesta do Srinagarja, glavnega mesta Kašmirja, bistveno boljša kot ona čez Himalajo ter da ne bomo imeli problemov. Enako so nam potrdili popotniki, ki so od tam prihajali. V Lehu smo celo lahko kupili vozovnice za polet iz Srinagarja v New Delhi.

Ob cesti so poučni napisi.

Šef našega sistema v Lehu, lastnik turistične agencije Puncuh, nam je kot zadnjo uslugo uredil še najem udobnega džipa. Ker v Kašmir očitno ni imel razpredenih lovk (beri bratrancev) svojega sistema, smo se neko popoldne poslovili od njega in se podali v negotovo »nesistemizirano« popotovanje. Naš mladi voznik nas je skrbno vozil po dolini Inda navzdol. Nekako smo imeli občutek, da ga je lastnik pred odhodom kar trdo prijel in mu zagrozil, kajti od dvajsetletnika bi pričakoval veliko bolj agresivno vožnjo s tako močnim in novim strojem. A je vozil kot kak previden petdesetletnik, kar nam je bilo, roko na srce, prav všeč. Lahko smo mirno uživali v lepem dnevu, slikovitih gorah okoli nas, bogatih barvah te nezelene pokrajine, nasmejanih ljudeh ob cestah in dinamičnih razpravah med postanki v kolonah pisanih tovornjakov.

Velik džip samo za nas: Pravo razkošje v primerjavi z vožnjo iz Manalija v Leh! Tu smo na črpalki napolnili naš rezervoar.

Vozili smo se po barvitem Ladakhu.

Slikoviti budistični samostani.

Ker iz Ladakha tudi v Kašmir ni blizu, je bilo treba vmes prespati. Zvečer smo prišli v mesto Kargil, kjer smo prestopili nevidno mejo med budističnim in muslimanskim svetom. Ladakh je budističen, pravzaprav ga štejejo za del veliko večjega Tibeta. V Kargilu pa se začenja muslimanski svet, ki se od tam vleče na zahod vse do Turčije oziroma celo Bosne. Kargil je bil takrat kar grda luknja. Bila je že tema in glavna ulica je bila nabito polna moških sprehajalcev. Tujcev skorajda ni bilo, zato pa tudi ni bilo razvite turistične infrastrukture. Spat so nas dali v nek »ščurkotel«, kakor smo mi krstili hotele, kjer ti družbo v sobi delajo ščurki.

V Kargilu smo bili v temi, zato je, žal,
nastala zgolj ta slika iz ščurkotela.

Za tolaženje lakote smo izbrali »pajzl«, ki je bil videti najmanj grozno. Kakega resnega jedilnika niti niso imeli, tako da smo pač naročili v tistih krajih najbolj varno jed – praženi riž z zelenjavo.

Seveda smo kot tujci zbujali pozornost. Takoj smo za mizo imeli družbo nekaj možakarjev. Eden je bil še zlasti prizadeven. Takoj je zvedel kam smo namenjeni. Zagnano je razlagal o svoji podjetnosti in ostalih vrlinah. Na mizo je privlekel album s slikami plavajočih hotelov na jezeru Dal pri Srinagarju in nam ponujal najem enega od njih. Da ima tam brata in da bo vse res super. Nam se je zdel predvsem nadležen, sploh nismo prav dojeli, da je on pač lovka sistema. Z najemom barke v Srinagarju si namreč še nismo belili glave, saj naj to menda sploh ne bi bil problem. Nameravali smo se s tem ukvarjati pač tam, v Kašmirju, na pa še tukaj, v Ladakhu. A tisti možakar je bil tako prizadeven, da sem le vzel listek z naslovom njegovega brata, jaz pa sem mu dal moje ime. Dogovorila sva se celo za tajno geslo, s katerim bom prepoznal, da me tam v Kašmirju kontaktirajo njegovi prijatelji. Predlagal sem geslo 007G.

Na tega možakarja smo hitro pozabili. Noč je bila kratka, kajti ob štirih zjutraj smo morali naprej. Cesta čez prelaz Zozi-La je namreč enosmerna. Zgodaj dopoldne se vozi v Kašmir, popoldne pa nazaj. Do tja je bilo še nekaj ur vožnje, zato smo imeli spet kratko noč.

Zozi La

Ob svitu smo se dvigali skozi pokrajino,
vedno bolj podobno Alpam.

Prelaz Zozi-La, 3600 m, je bil za nas popolno presenečenje, saj česa takega sploh nismo pričakovali. Na ladaški strani smo se počasi dvigali skozi prostrane travnate doline, nad katerimi so se dvigale gore, vedno bolj podobne Alpam. Vedno več je namreč bilo zelenja. Po dolinah pa je mrgolelo nomadov, njihove živine in vojske.

Ko smo se prebili mimo vseh kolon tovornjakov na prelaz, se je svet na drugi strani takorekoč udrl. V Kašmir so se spuščale globoke doline, porasle s smrekovimi gozdovi, kakršnih tam še nismo videli. Cesta je bila vrezana v skoraj navpično pobočje. Več kot kilometer nižje na levi je šumel potok, mi pa smo se počasi in previdno pomikali po ozki cesti v koloni tovornjakov tik nad prepadi. To je bila zagotovo moja najbolj nora cesta do sedaj, še cesta smrti v Boliviji proti tej ni nič posebnega.

Na kašmirski strani je cesta vsekana v neprijetno strmo in krušljivo pobočje.

Pol dneva se tovornjaki vozijo gor, pol pa dol.

Pokvarjen tovornjak pač dela nekaj zmede na cesti.

Pogled dol eno serpentino nižje. Do dna doline se je bilo treba spustiti za 1000 metrov.

Počasi smo se le izvili iz tistih strmin v zeleno dolino. Do Srinagarja je bilo še 80 km, vendar se hiteti tam ne da. Bilo je vedno več naselij, vedno več prometa, vedno več kolon.

Tu smo se po razburljivi vožnji z Zozi Laja končno lahko sprostili in si privoščili izvrstne tople kruhke, sveže pečene v priročni pekarni.

Puščavskega Ladakha je bilo konec, Kašmr je zelen in nas je spominjal na Alpe. Kolone pa so bile kot na kakšni evropski cesti ob konicah. Tu nekje nas je dosegla lovka sistema.

Vdano smo sedeli v udobnem džipu in se bližali Srinagarju. Kakih 20 km pred ciljem pa je ob cesti našemu vozniku pomahal nek mlajši moški. Nekaj sta se pogovorila, potem pa je brez kake posebne razlage prisedel k nam trem na zadnji sedež. Malo sem pisano gledal zakaj se moram zdaj stiskati v džipu, ki smo ga mi najeli. Sprva se niti nista trudila kaj razložiti. Čez nekaj minut pa je iz žepa potegnil list papirja, na katerem je pisalo: »Andrej Stritar, 700G«. Debelo sem pogledal in mi sprva nič ni bilo jasno. Šele potem sem se počasi spomnil prejšnjega večera in začel dojemati, da smo pač v sistemu!

Ti so bili pa res spretni in podjetni! Svojo lovko imajo nastavljeno že en dan vožnje daleč. Tisti možakar, bratranec, nas je prepoznal kot potencialne stranke in najavil naš prihod po telefonu. Tega lokalnega bratranca so pa poslali na cesto čakat lep rdeči džip s tujci iz Ladakha. Verjetno je kar nekaj časa stal tam ob cesti, toda zgrešiti se nas res ni dalo. In zdaj nas je imel! Ko sem dojel kaj se gredo, sem si privoščil z njim še malo šale. Kajti geslo, ki sem ga dal onemu v Kargilu, je bilo 007G, za kar sem idejo dobil od Jamesa Bonda, ta je imel pa napisano 700G. Malo sem ga dražil, da mu ne verjamem, ker geslo ni pravo. Res je bil že v zadregi, a sem se hitro nehal hecati. Brez veze, kaj bi ga begal, možakar si trdo in pravzaprav pošteno služi svoj kruh.

Plavajoči hotel (House Boat) v Srinagarju 

Tudi on nas je povabil, da pojdimo pogledat njihovo plavajočo hišo (House Boat). Da nam ne bo treba ostati tam, če nam ne bo všeč. Voznika je usmerjal po zvitih, ozkih ulicah, kjer poti sami prav gotovo ne bi našli, tudi če bi jo iskali. Pri čolnu nas je čakal še naš bodoči butler, plavajoče bivališče pa nas je seveda takoj očaralo. Bil je fiksno zasidran čoln, dolg približno 15 metrov, v katerem so bile velika dnevna soba, urejena tako, kot je bila včasih urejena dnevna soba moje stare mame, dve spalnici, dve kopalnici, tekoča mrzla in topla voda, elektrika in televizija. Ponudili so nam polni penzion za 8,5 € na dan na osebo. Kdo bi se branil, kdo bi razmišljal, kar vrgli smo se temu sistemu v roke.

Naš plavajoči apartma v Kašmirju.

Dnevna soba kot pri stari mami.

Razkošje, kakršnega na tem popotovanju še nismo imeli.

Te plavajoče hotelčke so gradili še v britanskih časih, ker na kopnem niso pustili graditi. Kašmir ima prijetnejšo klimo kot pa nižinska Indija in so sem gor hodili vsi premožneži preživljat poletno vročino. Turizem je cvetel, Kašmir je bil prestižen kraj. Ko pa se je Indija osamosvajala in se je njen zahodni del spremenil v muslimanski Pakistan, so se o tej pokrajini tako nesrečno (ne)zmenili, da še sedaj ni miru in da vse dobro tam vztrajno propada. Muslimanska večina bi si želela, da postane Kašmir pakistanski, hindujska oblast pa seveda ni za to. In zato problemi vztrajno tlijo in občasno izbruhnejo v bolj ali manj krvave spopade.

Naslednja dva dneva do odhoda letala je naš sistem poskrbel, da smo preživljali pravzaprav edine res lahkotne trenutke tistega potovanja. Na čolnu so nas prijetno razvajali, na izlete po jezeru Dal pa so nas vozili s šikaro, nekakšno tamkajšnjo gondolo.

Končno nekaj sproščujočega na tem potepanju po Indiji!

Življenje na jezeru Dal poteka na vodi.

S čolni prevažajo vse, od rož do cementa.

Marsikaj slikovitega je videti.

 Del Srinagarja je podoben Benetkam, saj življenje poteka na vodi. 

Kašmiski BTC.

Mesnica.

Vse vrste trgovin so na vodi.

Tudi elektronika.

Tole je videti za turiste, ki pa jih skorajda ni bilo.

Peljali smo se tudi po kanalih skozi stari del Srinagarja, ki pa je bil videti prav obupno grd. Razpadajoče hiše, umazanija in blato na obalah, od umazanije kar brbotajoča kalna voda in žalostni pogledi prebivalcev so nas spremljali med tisto kratko vožnjo.

Srinagar naj bi bil kot Benetke. Res je na vodi, ampak večinoma ni videti zelo privlačno.

Zgodaj zjutraj, še pred svitom, so nas peljali na nekakšno veletržnico, kjer so sredi kanalov s čolna na čoln preprodajali zelenjavo. Prodajalci in kupci so vsi na čolnih, vse poteka na vodi. So pa bili izključno fantje, deklet ni bilo videti.

Vzdušje v tem mestu ni prijetno. Ljudje te gledajo nekam nezaupljivo, čuti se, da nekaj tli, da nekaj bo. To smo najbolj občutili na letališču. Že na cesti pred vhodom smo morali skozi prvi rentgen, skupno pa smo našteli sedem vojaških kontrol. Pri zadnjem osebnem pregledu je vojak v zaprti kabini hotel videti tudi mojo denarnico. Ko je v njej zagledal bankovec za 500 rupij, kar je bilo okoli 8 €, je priliznjeno izjavil, da kako bi bilo fino, če bi on to imel. A sem se neumno režal nazaj in rekel, da mu ne dam. Vztrajati ni mogel, kajti verjetno ga šefi le ne bi ščitili pred vsemi tam prisotnimi, čeprav so skorajda vsi iz istega testa. Korupcija je rak rana takih nerazvitih družb.

Kar oddahnili smo si, ko je letalo mimo strojničnih gnezd pripeljalo na konec piste, motorji so zahrumeli in smo se dvignili nad to nesrečno deželo. Kako ironično na izhodu iz letališča piše "Welcome to paradise on Earth!" ("Dobrodošli v raju na Zemlji!"). Res bi lahko bil, ima vse pogoje da ponovno postane turistični raj, a kaj, ko ni dovolj strpnosti med ljudmi. Sistemi za turiste delujejo, ne znajo pa narediti sistema, ki bi poskrbel za njih same.

Šest besed, ki so mi spremenile pogled na svet (Ladakh, Indija, 2006)

Markha Valley je slikovita.

Bilo je četrti dan napornega trekinga skozi dolini Markha v Ladakhu. Za nami je bil prvi, 4900 m visoki prelaz. Hodili smo navzgor po dolini Markha. Tam ni cest, še s stezami so bile težave, saj jih je neobičajno močno deževje tisto poletje kar naprej uničevalo. Našo odpravico je vodil šerpa Kazi, ki je bil tudi izvrsten kuhar. Njegove večerne kuharske čarovnije so bile ena redkih svetlih stvari tistega trekinga. Vse drugo je bilo silno naporno, lepo predvsem zaradi mazohističnih vzgibov v stilu – tem bolj noro, tem bolj cool. 

Prtljago nam je tovorilo sedem konjičkov, za katere sta skrbela dva gonjača. Člani odprave smo bili Urša, Mojca in jaz ter naš družinski prijatelj, šestindvajsetletni absolvent.

Zanimivo je bilo hoditi skozi vasi, od katerih imajo po nekaj dni hoje do najbližje ceste.

Urša je, seveda, povsod našla stik z otroki.

Kazi je bil pravi čarovnik v teh skromnih razmerah.

Razvajal nas je s presenetljivimi dobrotami. Na koncu je celo pripravil torto na plinskem kuhalniku.

Bili smo skoraj 4000 m visoko, kar te že samo po sebi izčrpa. Dnevne etape so bile dolge, nabirala se nam je utrujenost. Pot ni bila lahka, saj je ponekod ni bilo in smo proglasili, da se gremo dekatlon. Kar naprej smo morali premagovati raznorazne nepričakovane ovire kot je bilo bredenje potokov in kalnih rek, plezanje po peščenih grapah, prebijanje skozi trnje, hoja po do kolen globokem blatu, hoja po kolovozu, ki se je spremenil v potok in podobna presenečenja. Okoli nas pa je bila fascinantna pokrajina, ki se je ni dalo spregledati in jo je bilo treba intenzivno doživljati. Gore nad nami so bile kopne in brez zelenja, njihove intenzivne barve so se prelivale v neverjetnih odtenkih. Včasih smo hodili mimo skromnih bivališč, v katerih, nekaj dni hoje daleč od najbližje ceste, živijo preprosti ljudje, ki so nas z nasmehom pozdravljali.

Lahko pa ni bilo. Prtljago so nam sicer tovorile mule ...

... toda tudi brez prtljage ni bilo lahko priti čez reko,

Ponekod je narasla reka pred dnevi odnesla stezo in smo čarali kar po nekih grapah s pomočjo pomožne vrvice.

Proglasili smo, da se gremo dekatlom, saj so se raznorazne discipline kar vrstile. Tu je ena, ki si je sploh ne bi znal zamisliti, če je ne bi doživel.

In vsa ta številna doživetja, ki smo jih vsrkavali iz minuto v minuto, je tam, v tisti divjini, nadkrilil kratek stavek našega prijatelja. Zarezal se mi je v zavest in mi nenadoma odprl oči o eni od morda najbolj krutih resnic našega sveta.

Bilo je torej nekje ob reki Markhi, ki je bila takrat močna kot recimo Soča pri Kobaridu, le da je vedno popolnoma kalna. Bila je deroča in nikakor ne bi bilo dobro pasti vanjo. 

V tole ne bi bilo dobro pasti!

Pot se je nekje prav na ozko stisnila med reko in pobočje. Prav tam je naša odpravica dohitela večjo karavano. Za ducat Nemcev je skrbelo nekaj spremljevalcev, prtljago pa jim je tovorilo kakih 20 konjičkov. Gonjače je zaskrbela tista ožina in so sklenili, da bi bilo prenevarno pustiti konjičke otovorjene po njej. S prtljago, ki je obešena bočno na obeh straneh hrbta, bi lahko konji podrsali po pobočju in bi jih spodneslo v vodo. Zato so sklenili, da bo treba vso prtljago raztovoriti, jo ročno prenesti tistih nekaj deset metrov mimo ožine, pognati konjičke tam skozi brez prtljage in jih potem na drugi strani spet otovoriti. Pred to odločitvijo je pred prehodom nastalo nekaj zmešnjave. Ducat Nemcev, mi štirje, njihovi in naši spremljevalci, skoraj 30 konjev – vsi smo se tam drenjali, govorili, vsak je nekaj počel in videti je bilo kar malo kaosa. Ko pa smo dojeli, kaj je problem in kaj naj bi se naredilo, smo se hitro organizirali. Aha, peš bomo prenesli prtljago! Pa dajmo! 

Mule smo raztovorili in se lotili prenosa prtljage.

Živa veriga je stekla, prtljaga je bila hitro mimo zoprnega mesta.

Mule so brez prtljage zlahka zmogle prehod.

En, dva tri so se Nemci razvrstili vzdolž tiste ožine in že je stekla živa veriga za prenos opreme. Tudi Urša, Mojca in jaz smo se hitro nekam umestili. V tistem pa zagledam našega prijatelja, kako stoji ob strani s prekrižanimi rokami in se očitno ne odpravlja pomagat.

»A ne greš pomagat?« ga vprašam.

On pa mi odvrne šokantne besede:

»Ne, ti so nas napadli leta 1941!«

Ostal sem brez besed, pustil prijatelja in pomagal pri tisti prtljagi. Saj je on potem vendarle tudi pomagal, toda tisti njegov stavek mi ni več šel iz glave in me še danes srh spreleti, ko pomislim nanj. Kajti z njim sem spregledal, kako neverjetno trdo in globoko je zlo vkopano v duše ljudi, pa se tega sploh ne zavedamo. Spoznal sem, da obstaja nekakšna kolektivna zavest, nekakšni skupinski občutki, ki jih kljub vsemu napredku in znanjem sploh ne znamo obvladovati, pravzaprav komajda vemo zanje.

Prtljago smo prenašali leta 2006, torej 65 let po letu 1941. Naš prijatelj je bil rojen leta 1981, torej 40 let po napadu Nemčije. Njegovi starši so bili rojeni v začetku petdesetih let, torej desetletje po začetku vojne. In vendar se je nekam v podzavest tega mladega človeka, ki živi v popolnoma drugem svetu, skrilo sovraštvo do nekoga, katerega predniki so nekoč nekomu naredili nekaj hudega. Našega prijatelja poznamo že od malega in smo vedeli, v kakšni družini je zrasel. V njegovi mladosti je pomembno vlogo odigrala njegova babica, ki je bila med vojno aktivistka in partizanka. Po njegovih pripovedovanjih je celo življenje podoživljala tiste čase borbe proti okupatorju. In je očitno tudi v mlado podzavest vsadila sovraštvo do Nemcev. Nič ni pomagalo, da se je za časa njegovega življenja svet popolnoma spremenil, da je potoval po svetu in spoznaval različne ljudi, da smo se Slovenci osamosvojili in se priključili Evropski skupnosti, da mej ni več in da smo celo dobili skupno valuto. Nič ni pomagala vsa šolska izobrazba tja do zadnjega letnika faksa. V podzavest se je vkopalo tisto babičino sporočilo in nenadoma izbilo na dan na tako šokanten način!

Od takrat me ne čudijo več ponavljajoči se izbruhi strasti med Hrvati in Srbi, Turki in Grki, Irci in Angleži, Baski in Španci, Kurdi in Turki … Povsod se mržnja prenaša iz generacije v generacijo kot bi se zapisala v gene in se je ne da več odstraniti.

Od takrat se manj čudim uspešnosti norih samodržcev, ki so zakrivili že nešteto gorja po svetu. Miloševič v Srbiji, Hitler v Nemčiji, Kim Il Sung v Koreji pa še marsikateri drugi. Le nekaj pompoznega govoričenja je treba, spretno je treba drezati globoko v podzavest ljudi, zbuditi tam notri speča čustva, in en dva tri bodo množice za tabo. In od takrat me je strah modernih politikov, ki se tako radi obračajo izključno po željah volivcev ali pa celo pridobivajo njihove glasove z vrtanjem prav v ta prikrita čustva. Kar naprej se pojavljajo: Le Pen v Franciji, Heider v Avstriji, Nizozemci imajo enega, tudi pri nas jih imamo … Dvomim v demokracijo, v kakršno se vedno bolj usmerja naša družba. Ni pametno, da nas politiki vedno pogosteje sprašujejo: »Povejte, kam bi radi šli, pa bom šel pred vami!«. Boljši bi bili taki, ki bi rekli: »Poglejte, tja bi bilo pametno iti. Vas popeljem tja?«

Z našim prijateljem o njegovem šokantnem stavku potem nisem več govoril. Nisem znal in zmogel začeti, nisem ga hotel prizadeti. Premleval sem ga z Uršo in Mojco, opisujem ga od takrat naprej različnim ljudem in ob različnih priložnostih. Vsekakor je bilo to najbolj močno doživetje tistega napornega dopusta in morda vseh naših potovanj.