Kurdistan (2005)

O divjem Kurdistanu in reševanju svetovnih problemov med sončnim zahodom na obzidju starodavne trdnjave.

Mehmed

Med našimi predhodnimi  potepanji po Turčiji smo nekajkrat najeli avto, kar se je izkazalo za zelo primeren način potovanja po tej deželi. Tako sem tudi po prečenju gorovja Kačkar v mestu Erzurumu v osrednji Turčiji pustil Urško in Mojco na avtobusni postaji in se napotil na lov za avtom. Malo pred postajo smo opazili Avis, vendar je možakar trdil, da avtov nima. Potem sem na internetu zasledil nekaj o rent-a-carju na letališču. Kar s taksijem sem se odpeljal tja. Najprej me je notri komaj spustil strogi vojak, potem pa sem tam lahko le ugotovil, da je stavba skoraj prazna, saj tja prileti le sem in tja kako letalo iz Istanbula. Avtov pa ni bilo, Erzurum pač ni turistična mediteranska obala ali svetovljanski Istanbul.

Tako ni bilo druge, kot da smo se z avtobusom odpeljali osem ur daleč v mesto Van na vzhodu Turčije, v turški del Kurdistana. Zvečer smo dobili sobe v hotelu Paris, ki pa nam niso bile preveč všeč, zato smo zjutraj hoteli kar naprej v Tatvan.

Spet smo zaman skušali najeti avto, zaman smo si skušali pomagati z neuporabnim turističnim uradom in se že čisto obupani usedli na bližnjo klopco. Šele tam nas je dosegla lovka lokalnega sistema. Nek možakar nas je v angleščini zvabil v bližnjo prodajalno preprog, ki na zunaj ni obetala ničesar. Izkazalo pa se je, da je to osrednja turistična agencija klana, ki ima med drugim tudi v Lonley Planetu najbolj hvaljeni hotel. Hitro se je pojavil Mehmed, glavni organizator, in najprej na dolgo hvalil Slovenijo in Oskar Tours! Malo smo morali blefirati, češ da menda ja poznamo Oskarja, saj je vendarle osrednja oseba v Sloveniji! V vzhodni Turčiji so namreč vsi lokalni organizatorji prepričani v to. Nismo jim hoteli pokvariti vtisa, pa tudi Oskarju poslov, in smo se delali, kot da je on res glavni car tudi za nas.

Mehmedova trgovina.

Mehmed v svojem okolju.

Mehmed se nas je lotil tako prizadevno, da smo nemudoma opustili prvotne ideje po tem, da bi Van zapustili še isti dan. Že čez pol ure smo se preselili iz Parisa v njegov hotel, medtem pa je že pripravil program za ta in naslednje dni.

Ob enih smo se že peljali s kombijem na prvi izlet. Med vožnjo nam je Mehmed razlagal pikantnosti o Kurdistanu, ki da je v bistvu okupirana dežela. Svojega jezika ne smejo uporabljati v šolah, nimajo svojih časopisov, še svoje zastave ne smejo obešati. Najboljši zaslužek je menda tihotapljenje iz bližnjega Irana. Menda je vsako noč 3000 mul tovorilo bencin čez hribe, saj je tam štirikrat cenejši. Potem so ga pa dobavljali kar črpalkam, kjer so imeli vpeljan dvojni sistem prodaje – enega uradnega po turških cenah, drugega pa »pod pultom« po tihotapskih.

Mehmed nam je pravil o življenju Kurdov v štirih državah: v Turčiji, Iraku, Iranu in Siriji. Najslabše da jim gre v Siriji, kjer da so menda popolnoma zatrti. Nekoliko bolje da je v Iranu, a da bo tudi tam slej kot prej počilo. Sledi Turčija, kjer so se zadeve v zadnjih letih nekoliko omilile, a je še vedno kar precejšnja represija. Najbolje pa da se imajo Kurdi v Iraku. Tam so po padcu Sadamovega režima dobili svojo precejšnjo avtonomijo in se imajo kar v redu.

Ko se voziš po tej deželi, res dobiš občutek nekakšne stalne napetosti. Na cestah je vsakih nekaj kilometrov vojaška zapora, kjer pregledajo dokumente vseh v vozilih. Do nas tujcev so bili turški vojaki vedno prijazni in so nas pustili pri miru, ostale pa so podrobno pregledovali. V mestih so velike vojašnice, pred njimi pa do zob oboroženi stražarji, ki so strumno opazovali okolico kar s prsti na petelinih svojih pušk. Ponekod so celo stanovanjski bloki oficirjev znotraj skrbno zastraženih ograj.

Bizarno razpravljanje o svetovnih problemih

Hitro smo se naučili, da je treba biti v komunikaciji previden. Mehmedova pripovedovanja so nam sprva dala občutek, da so vsepovsod Kurdi in da tu pravzaprav sploh nismo več v Turčiji. A smo se kmalu »opekli« v eni od trgovin. Na srečo sem bleknil zgolj nekaj zelo benigno pozitivnega o Kurdistanu, kar pa je prodajalca takoj razhudilo. Takoj sem slišal o tem, kako je Turčija ena država in da ni treba nič razpredati o kakih kurdskih posebnostih! Vse da je Turčija.

Sem je treba priti, če imaš umazane čevlje.

Medetične napetosti so očitno izredno močne. Kako globoko in nerešljivo je sovraštvo mi je dal misliti tudi spontan pogovor z Mehmedom nek večer ob sončnem zahodu na obzidju ene od trdnjav nad jezerom Van. Čakali smo, da se konča barvni spektakel in kramljali o usodi Kurdov. Mehmed je razlagal o krivicah, jaz pa sem iz njega skušal izvrtati njegovo dolgoročno vizijo rešitve problemov. Da morajo Kurdi postati samostojni, da hočejo svojo državo, da nič ne bi pomagala niti demokracija ali kaka avtonomija, je razpredal.

»Ampak«, sem rekel, »tukaj vendarle živi tudi nekaj Turkov, nekako morate živeti skupaj!«

»Ne, ne, to ne bo šlo. Moramo biti samostojni.«

»Pa če ne bo šlo? Mar se ne bi raje potrudili najti kak kompromis, ne bi raje dolgoročno skušali najti kak način sobivanja?«

»Ne, ne, ne bo šlo!«

»Kaj pa potem?« sem vrtal naprej.

»Potem pa bo vojna!«

»Pa dobro, tudi vsaka vojna se enkrat konča. Potem, ko pomre tisoče ljudi, je treba spet najti nek kompromis! Ne bi raje to preskočili in zbrali voljo za kako rešitev že zdaj?«

»Ne, ne, bo pač vojna!« je vztrajal Mehmed in očitno sploh ni bil pripravljen na kakršen koli drugačen razmislek.

Trdnjava nad Vanom, kjer smo ... 

... na vrhu tega razdrtega obzidja filozofirali o vojni in miru.

Če odmislim bizarnost dogodka (Moja malenkost čepi na polpodrtem zidu prastare trdnjave sredi Kurdistana in med sončnim zahodom filozofira z lokalnim intelektualcem o reševanju enega od kriznih žarišč sveta), me je Mehmedova brezkompromisnost temeljito presunila. Tako nekako kot jaz tam v Vanu se je moral počutiti celoten zahodni svet, ko je gledal nesmiselne vojne na Balkanu ob razpadanju Jugoslavije. Saj se nam je zdelo nemogoče, da bo kdor koli pri zdravi pameti sposoben bombardirati tak zgodovinski biser kot je mesto Dubrovnik ali pa tako starino, kot je bil most v Mostarju. Ali pa pobijati nemočne civiliste v koncentracijskih taboriščih. Nihče pri zdravi pameti vendar ne bi storil česa takega, saj se da probleme rešiti tudi brez takih nesmiselnih skrajnosti!

To je vsekakor zmotna ocena o tem kaj je zdrava pamet. Očitno marsikje včeraj, danes in v prihodnosti vsak po svoje uporablja zdravo pamet. Imamo različne vrednote. Kar je za ene pomembno in sveto, je za druge nekaj čisto drugega. In očitno je sovraštvo eno od velikih gonil tega sveta. Kdo ve, kdaj in zakaj so se Kurdi in Turki tako zamerili drug drugemu, da ne vidijo drugega kot vojno kot rešitev? Mar ni podobno med Srbi in Hrvati, Srbi in Albanci, Irci in Angleži, Katalonci in Španci, Turki in Grki, Turki in Armenci in kaj vem kje še vse …

Traditional Kurdistan

Mehmed nas je tistih nekaj dni res dobro zabaval. Prvo popoldne smo se peljali proti vzhodu do imenitnega starega gradu Hošap, ki je branil pot proti Iranu. Nazaj grede smo si šli ogledat še ostanke Urartajskega gradu Čavuštepe iz sedmega stoletja pred našim štetjem. Ker zgodovina nikoli ni bila močna stran moje bolj na tehniko mahnjene duše, sem tam prvič slišal za to staro ljudstvo. Mehmed nam je pripeljal celo nekega lokalnega gospoda, ki je nekaj govoril v čudnem jeziku. Da je bil to eden od 27 živečih ljudi, ki še znajo urartajščino, je trdil Mehmed. Mene je pa zlasti navdušila luknja v kamnitih tleh, ki jo je Mehmed proglasil za najstarejše znano stranišče na svetu …

Tole naj bi bilo najstarejše stranišče na svetu!

Sistem pobiranja vstopnine v grad nam je potrdil Mehmedove trditve o brezizhodni gospodarski situaciji Kurdistana: če si hotel dobiti vstopnico za spomin, si moral dati za vstopnino 2 liri, če pa ti za listek ni bilo mar, pa zgolj eno!

Najzanimivejši postanek tisto popoldne je bil obisk traditional village. Iz izkušenj vemo, da so take vasi ponavadi turistične pasti, kjer ti pač pokažejo nekaj starih stavb, nekaj starih narodnih noš, predvsem pa ti prodajo čim več kakih spominkov. Kot je kasneje izjavila naša Mojca, ki je kljub svojim rosnim letom imela za sabo še največ takih turističnih nategov predvsem tam v daljni Indoneziji, je bila traditional village še najbolj tradicionalna od vseh, kar jih je do tedaj videla. Očitno turistov sem ne vozijo prav pogosto. Ob našem prihodu so otroci leteli skupaj z vseh koncev, tudi precej odraslih se je nabralo. Pokazali so nam tudi notranjost ene od hiš, ki je res neverjetno skromna. Po tleh zemlja, ognjišče odprto, opreme pa nobene, čeprav so imeli elektriko in hladilnik. Urška je takoj zablestela med otroki, saj jim je na splošno navdušenje delila bonbone. Ob hišah so ležali kupi posušenega ovčjega dreka, ki ga zbirajo za kurjavo.

Očitno prav dosti turistov tja ni prihajalo, saj smo takoj postali atrakcija.

Seveda smo pridno slikali vse okoli nas, toda tudi domačini niso ostali dolžni: Ena od 'traditional women' nas je shranila za spomin s svojim mobilnim telefonom. Tudi tja pač prihaja sodobni svet.

Že takrat, leta 2005, so domačini uporabljali mobilne telefone za slikanje.

Vanske muce slovijo po raznobarvnih in modrih očeh.

Z Armenci po Turčiji

Naslednji dan smo bili deležni spoznavanja druge plati tamkajšnje zgodovine. Mehmed nas je spravil na razmajano barko, na kateri je bilo še kakih 40 Armencev. Kot je splošno znano, so Armenci in Turki na smrt skregani zaradi grozot, ki so se dogajale na začetku prejšnjega stoletja. Kako je z odnosom Armenci – Kurdi, nam ni bilo popolnoma jasno, toda zagotovo niso kaki veliki prijatelji. Meja med državama je še vedno zaprta, mejnih prehodov ni. Toda očitno vendarle pustijo Armence kot turiste v Turčijo, le da morajo pripotovati skozi Gruzijo. Ta skupina so bili romarji, ki so si šli ogledat zanj svete kraje na teh koncih. Bili so nekako nenavadna družba, od starih gospa do mladih deklet. Z njimi se skorajda ni dalo pogovarjati, če si šel mimo, so se kar obrnili stran. Šele med vožnjo nazaj je eden med njimi ugotovil, da smo Slovenci, stopil do mene ter se začel pogovarjati v odlični srbščini. Izkazalo se je, da na univerzi predava srbščino, ki se jo je naučil v Moskvi.

Izkrcanje Armencev na otoku.

Barka nas je peljala približno dve uri daleč do majhnega otočka, na katerem so ostanki stare armenske cerkvice. Otoček celo nima pristanišča, tako da smo izskočili kar na plažo. V jasnem vremenu je vse blestelo od čudovitih barv. Jezero je bilo temno modro, nebo spet nekoliko drugačne modrine, suho zelenje na otoku pa močno rumeno. Nenavadno je bilo, da je bilo vsepovsod na otoku polno mrtvih ptic. Kasneje nam je Mehmed razlagal o lisicah na otoku in smo sklepali, da so verjetno nastavljali strup.

Ostanki cerkve na otoku.

Za naše sopotnike je to bilo sveto mesto.

Nazaj grede smo celo doživeli dramo na vodi. Popoldne se je jezero nekoliko razburkalo, naša barka pa se je že blizu pristanišča pokvarila in obstala. Iz strojnice se je žalostno kadilo, posadka pa je zgolj skomigala z rameni. Na srečo so telefoni delali in kaj kmalu se je pojavil drug čoln, ki nas je zvlekel do obale. Nam se je zdelo zabavno, Mehmed je bil pa kar nervozen in nas je za tolažbo zvečer peljal na »nobel« večerjo.

Süphan Dag

Brez hribov tudi tam nismo mogli. Za dva dni smo se vendarle dokopali do najetega avtomobila, s katerim smo se peljali okoli velikega jezera Van. Avto je bil bolj razbitina in nas je že kmalu po odhodu razveselil s počeno gumo. A smo se vseeno pripeljali na čarobno goro Nemrut Dag in si ogledali tamkajšnje barvito jezero v vulkanskem kraterju. Prespali smo v precej razsutem hotelu imenitnega imena Bujuk Seljuk, zgrajenega z očitno ambicijo postati neke vrste Grand hotel ob slikoviti obali jezera. A kaj, ko so bile rjuhe umazane, splakovalnik v stranišču pa sem moral popraviti kar sam, saj se ni bilo vredno z vrlimi upravljavci prerekati o tem kdo in kdaj bi to uredil. Naslednji dan smo preživeli sopihajoč na 4000 metrov visoki Süphan Dag, ugasli vulkan, drugo najvišjo goro Turčije.

Na začetku vzpona je vrh pač še zelo daleč.

Vršni krater Süphana Daga je prostran, gor je bil še sneg.

Sestopi z vulkanov po idelano sipkem pesku pa so vedno sanjsko prijetni.

Za konec naše Kurdistanske pustolovščine smo se prestavili še v Dogubayazit, izhodišče za Ararat. Čas nas je že priganjal, zato smo si lahko to goro zgolj ogledali med intenzivnim popoldanskim obiskom Išak pašine palače v bližini. Dan kasneje smo se že peljali z avtobusom nazaj na vzhod.


Frizer po turško

Preden pa se poslovimo od Kurdistana, moram opisati še moj frizerski podvig. Ko smo čakali na odhod avtobusa iz mesta Van, smo morali nekako zabiti nekaj ur. Pa me je preblisnilo: “Kaj pa, če bi se ostrigel?” Šel sem k bližnjemu frizerju in se mu prepustil! Bil je pravi polurni show. Mladi lepotec (tako sta ga ocenili dekleti) je ropotal s škarjicami po moji glavi, me šprical, uporabljal vsaj še pet različnih orodij, mi opral glavo in me na koncu se namazal z briljantino. Krona vseh dejanj pa je bilo termično reduciranje preveč ambicioznih kocin, ki so štrlele iz mojih ušes. Videti je bilo kar strašljivo. Proti koncu, ko sem mislil, da že končujeva, je segel v predal svojega pulta, potegnil ven vžigalnik, ga vžgal in mi z ognjem scvrl kar je bilo predolgih kocin v ušesu. Nora, a učinkovita metoda. Speče skorajda nič, saj je cvrtja kocin tako hitro konec, da koža še ne začuti vročine.

Frizuro mi je naredil malo v zrak štrlečo, zato sta me dekleti proglasili za Top Guna. Zaračunali so mi borih 5 lir, kar je približno 3 €. Dal sem še enkrat toliko napitnine, saj nisem imel manjšega bankovca. Nekatere stvari so v Turčiji pač smešno poceni.

Top Gun style iz Kurdistana!