Po sledeh Ryanove hčerke

V Killarneyu sva med prvimi informacijami slišala omembo filma Ryan's daughter. Jaz nisem imel pojma o njem, Urša pa se je kot ljubiteljica romantičnih ljubezenskih filmov takoj spomnila nanj. V najinem luksuznem apartmentu sva imela predvajalnik in kolekcijo DVDjev za kratkočasenje med deževnimi dnevi. Bilo jih je kakih 10, ampak meni se nobeden ni zdel vreden ogleda. Za nekaj minut sem poskusil le tistega z naslovom 500 najboljših golov, ki mi je bil celo všeč. Lahko bi cele ure gledal razburljivo zabijanje nogometnih golov brez da bi moral čakati nanje med zame dolgočasnim gledanjem tekanja po igršiču sem in tja.

Urša pa si je že prvi večer navdušeno ogledala film Ryanova hči, ki sem ga jaz spremljal samo čez ramo med večernim ukvarjanjem z mojimi računalniškimi obveznostmi. Film je iz leta 1970, posnet je na Irskem, točneje na polotoku Dingle. Zgodba je veličastno romantična o brhki mladenki, ki se nesrečno poroči. V deželi so neljubi Britanci, med katerimi je postaven in depresiven častnik. Glavna junakinja se zaljubi vanj, ampak moža pa tudi ne more kar pustiti. Pa prebivalci vasi se zbirajo in upirajo in protestirajo in tako dalje od ene do druge veličastne scene. Muzika je temu primerna, dolžina filma pa kar nekam neskončna - 3 ure.


Večino veličasntih prizorov tega filma so posneli na plažah in obalah polotoka Dingle. Ker sva se po Killarneyu itak namenila še tja, sva si kot nekakšen vzporedni cilj zadala iskanje prizoršišč, kjer so snemali Ryanovo hčer. Cilj lepega dneva je sicer bil petstotak Mount Eagle na koncu polotoka, katerega glavna odlika so bili pogledi na razburkano morje in slikovite otoke, kjer se je marsikaj dogajalo. Če tega ne bi bilo, bi bil ta hrib skorajda brez veze - veliko trave in neskončna ravnina na skoraj ravni vršni planoti.

Plaža Inch je dolga kar 5 km in široka nekaj sto metrov. Ryanova hči se je po njej večkrat sprehajala v lepih oblekah, s klobukom na glavi in sončnikom nad glavo. Meni sta pa topel flis in vetrovka kar prav prišla.

Med vzponom na Eagle sva prepoznala drugo pomembno prizorišče, plažo, kjer se je v filmu marsikaj dogajalo.

Tukaj se je sprehajala s svojim oficirjem, njen mož pa je kasneje videl njune sledi v pesku.

Sledi so vodile v eno tako votlino, kjer si je nesrečni mož zgolj predstavljal, kaj se je v njej dogajalo.

Razen Ryanovih plaž so na tem koncu romantično privlačni še otoki Blaskin, odkoder so zadnje prebivalce odselili leta 1953.

Še dostop do majhnega pristanišča, odkoder poleti vozi ladjica na otok, je romantičen.

Tako je romantično, da so se še po poroki prišli tja slikat.

Vsi Irci so bili pod nama

Vreme se naju je končno usmililo, saj je zjutraj le še malo pršelo, potem se je pa celo zjasnilo.

Uspelo nama je zlesti na najvišji vrh Irske Carrauntoohill, ki je pravi velikan, saj je visok kar 1039 metrov. Pričakovala sva ne preveč razburljivo hojo po kakih travnatih pobočjih, a se je tura izkazala kar za mini gorniško dejanje z iskanjem prehodov po slikvitih dolinah z gorskimi jezeri. Enkrat sva malo zašla in sva morala celo malo poplezati po skalah. Markacije ni nikjer nobene, kažipot je bil le na parkirišču, stezica pa je na ravnih predelih izginjala v bujnem zelenju in močvarah.

Začela sva na nadmorski višini 200 m, kjer so še kmetije in zelena trava. Sto metrov višje pa je pokrajina že videti visokogorska: travnata prostranstva, živahni potočki in gorska jezera. Kot bi bil kje v Visokih Turah.

Mimo tistega slapu je bilo treba do naslednjega jezerca.

Zgornje jezerce je bil pravi dragulj med strminami.

Ostalo je 200 metrov nižje.

Na vrhu so bili velik križ in desetina Čehov.

Očitno so imeli slabe izkušnje!

Iz deževnega jutra je nastal zelo prijeten dan.

Slastni čeveljci tik ob Atlantiku

Za devetimi gorami in devetimi vodami je dežela Irska. Ko se odpraviš čisto na njen spodnji levi konec in se že več ur voziš čez hribe in doline po vedno bolj prazni pokrajini skoraj čisto do najbolj zahodne točke Evrope, ko te do Amerike loči le še velika luža, prideš do - tovarne čokolade!

Res! Tudi naju je presenetilo, ampak tam je podjeten domačin leta 1996 začel delati čokolado, s čimer so tudi danes očitno zelo uspešni.

Od zunaj ni videti nič posebnega.

Že prvi notranji vtis je pa impresiven.

Za obiskovalce je več prostora kot za samo tovarno.

Proizvodna linija je kot kak laboratorij.

Izdelki pa so videti mamljivo lični in sladki:

Najimenitnejši pa so ženski čeveljci, nad katerimi bi bila tudi Pepelka navdušena:

Nepričakovana čokoladnica nama je prijetno popestrila celodnevno prevažanje po vztrajno deževnem vremenu, ko se res ni dalo konkretno potikati po tukajšnjih gričkih. Namesto, da bi hodila, sva pač prevozila Ring of Kerry.

Zeleno irsko mokrožitje

Včeraj sva v živo spoznala intenzivnost irskega vremena. Vremenska napoved je bila heavy and persistent rain (močan in vztrajen dež) in je bila zelo točna. Heavy and persistent rain tukaj pomeni res temeljito oščajanje, podkrepljeno še z močnimi sunki vetra.

Zjutraj je bilo sicer še kar v redu, toda dopoldan sva se itak morala voziti dobre tri ure na jug do Killarneya, najinega drugega irskega domovanja. Rezervirani apartma tukaj se je izkazal za res razkošnega, saj imava dve spalnici, dve kopalnici in ogromen dnevni prostor - skupaj kar šest prostorov. Torej tri na osebo! Cena je pa približno tolikšna kot bi bil enosobni Bed & Breakfast. Tako to gre z leti! Začel sem se potepati po svetu tako, da sem spal na vlakih in v parkih, potem smo šotorili, po desetletju napredovali do Poldija, zdaj pa takole ...

Ko sva se namestila, je bil zunaj dež že heavy and persistent in je celo Urša proglasila, da ni primerno za kakršno koli turo. Popoldan sva se odpeljala v manjši kraj Kenmore in po krajšem sprehodu s pelerinami pristala v manjši fast food piceriji. To je bil najin prvi stik z irsko prehrano.

Čez noč se je ujma umirila, ampak zjutraj je še malo deževalo. Urša nama je našla turo v neposredni okolici Killarneya. Tu zraven je nacionalni park, kjer je nekaj slikovitih jezer. Okoli enega on njih je speljana sprehajalna pot, ki je bila prav primerna za danes. Cel krog je dolg kar 13 km, na žalost pa je precejšen del poti tudi asfaltiran. Dežek je kmalu ponehal, tako da sva brez te nadlege uživala v slikovitosti in bujnosti zelenja okoli naju. Pa v obilici vode v raznoraznih oblikah. Za to vzdušje sva skovala besedo mokrožitje.

Največ povedo slike. Le tri so moje, ostale so Uršine.

Takole je videti še kar dobro (no, ja, znosno) vreme.

Popoldan sva si ogledala še napol podrt grad Ross.

Končala sva v restavraciji, kjer sem se navdušil nad Irish coffee, Urša pa je poskusila Irish apple pie. Zraven sta ta dva možakarja vneto razpravljala pred vrati stranišča. Pa je bilo drugje tudi dovolj prostora, ampak prav tam pred WCjem je bila energija za klepet najboljša:-)

Možganska telovadba nad irskimi močvirji

Bilo je bolj klavrno jutro, zato sva izbrala bolj pohleven cilj. Errisbeg ima le 354 metrov višine, ampak se pa osamljen dviguje nad mistično pokrajino Connamera. To je prostrana ravnina med Atlantikom in nekaj deset kilometri oddaljenimi gorami (no ja, šeststotaki), prepredena z močviriji, mlakami, jezerci, predvsem pa s šoto. Voda je povsod in ker so tla vedno mokra, nastaja ta predhodnik premoga. V preteklosti so to šoto s pridom izrabljali za kurjavo.

Connemara so barve in voda

Rother je tokrat obetal modro turo, kar pomeni po dobro nadelani in markirani poti. No, zgrešil je v celoti, saj skorajda nisva stopila na kar koli stezi podobnega, še nobene sledi predhodnikov ni bilo. Irci, kot kaže, niso ravno navdušeni nad kolovratenjem po vzpetinah, saj jih nikjer nisva srečala. Pa je bila danes vendarle nedelja.

Errisbeg

Brezpotje niti ni bil prehud izziv za naju, pač pa je bilo skrajno zahtevno stalno izbiranje najprimernejšega koraka. Verjetno so se moje možganske sinapse danes natelovadile kot že dolgo ne, saj sem moral za prav vsako stopinjo skrbno premisliti kam in kako bom položil nogo: na vlažno skalo, sumljivo rjavo zemljo (blato), vabečo, a potuhnjemo rumeno travo, ki se bo morda ugreznila v blato ali pa na visok šop bohotnega zelenja, ki se je izkazalo za še najbolj varno izbiro.

Kar vesela sva bila, ko sva po treh urah izstopila iz teh izzivov na makadam stranske ceste proti avtu. Pa še ta nama je tik pred ciljem nastavila past v obliki ogrome luže, skoraj jezerca.

Vreme je pa držalo, deževati je začelo šele ko sva se odpeljala.

Mimo jezerca na začetku je bilo še kar obetavno

Tudi danes sva zmotila mamo in sinka

Na vrhu je planota

... spodaj je pa lepa plaža, a žal malo primerna za kopanje.

Prostranstva Connamare

Še zadnji izziv na udobni cesti.

Od naju so se poslovili backi Joni.

Na koncu pa še na plažo.