Službeno v Burkino Faso (2005)

O radioaktivnih odpadkih v Afriki, živčnem iskanju prevoza po pariških predmestjih, ambasadorju Eritreje v Togu, lačnem krokodilu in majhnem svetu

Prolog

Če bi me kdo kdaj vprašal, ali bom kdaj šel na službeno pot v Burkino Faso, bi ga le čudno pogledal: »Saj se vendar ukvarjam z jedrskimi elektrarnami! Le kaj bi počel nuklearnega tam nekje v črni Afriki?« Saj sploh nisem vedel, kje Burkina Faso je, le občasno sem slišal zanjo v medijih. Spomnim se, da imamo v naši državi celo neko temnopolto Slovenko, ki je doma prav tam. Pa da smo imeli nekakšne projekte pomoči tej revni državi.

Med dopustniškim potepanjem avgusta 2005 po vzhodni Turčiji sem v žepu imel nepogrešljivega Blackberryja in sem lahko sproti bral svojo elektronsko pošto. O tem početju med dopustom naj ima vsak pač svoje mnenje in si misli o meni kar si hoče. Priznam, da sem eden tistih zasvojencev, ki mu le malo manjka, da bi še ponoči, ko gre lulat, pogledal, če ima kako novo sporočilo! 

(Op. leta 2019, ko to objavljam: Svet se je spremenil - danes si čuden, če stalno ne spremljaš elektronske pošte!)

No, takrat v Turčiji je medtem, ko smo se vozili z avtobusom proti jezeru Van, na moj Blackberry priletelo sporočilce z vabilom po udeležbi na nekakšni delavnici, ki jo organizira Mednarodna agencija za atomsko energijo v Burkini Faso. Seveda sem svojim kolegom v pisarno takoj odgovoril, da sem takoj za tako eksotiko, čeprav takrat sploh še nisem vedel kje to točno je in kaj točno naj bi tam počel.

Kje je Burkina Faso sem potem z nekaj spretnosti kmalu ugotovil. Ko smo prišli v mesto Van, sem poiskal potovalno agencijo, v kateri je na steni visel zemljevid sveta. Diskretno sem šel pogledat v Afriko in odkril moj novi izziv tam spodaj pod Saharo. Zvedel sem še, da je ta država nekoč imenovala Zgornja Volta in da je njeno glavno mesto Ouagadougu. O, za to ime sem pa že slišal! Saj tako ime ja ostane v ušesih. Vedel sem celo, da je to bil včasih cilj pustolovskih potovanj čez Saharo proti jugu.

Po vrnitvi iz Turčije v Ljubljano sem zvedel še za podrobnosti. Mednarodna agencija je zbirala eksperte za majhno misijo, ki naj bi v Ouagadouguju afriškim državam predstavila prednosti članstva v nekakšni radioaktivno-odpadkarski konvenciji, saj je v interesu vseh, da jo podpiše čim več držav. Ta konvencija namreč vsaki državi priporoča kako naj ravna z radioaktivnimi odpadki in s tem zmanjšuje tveganja za kakršne koli težave z radioaktivnimi snovmi. Zaradi intenzivnih komunikacij in trgovanja po vsem svetu je seveda v interesu vseh, da so povsod take reči pravilno urejene. V Afriki se takrat ni trlo držav podpisnic (mislim, da je bil takrat to le Maroko). Roko na srce, le kateri voditelj kake pozabljene, skrajno revne države pa razmišlja o radioaktivnih odpadkih, če pa njegov narod še za jesti nima? Po drugi strani pa je tudi res, da so raznorazni kolonialisti, imperialisti, kapitalisti, domači podjetniki, napadalci, branitelji, revolucionarji ali kontrarevolucionarji zagotovo kdaj uporabljali kake vire radioaktivnega sevanja (pravilno se reče ionizirajočega sevanja) tudi v pozabljenih koncih sveta. Obstaja precejšnja verjetnost, da je bil tak vir kdaj izgubljen ali zavržen in da ga bo kdaj našel kak nič hudega sluteč nesrečnež, ga ves vesel prekladal po rokah, kazal družini in sosedom, ga razdrl in s tem sebi in drugim naredil neverjetno veliko škodo. Take reči so se že dogajale! Da pa se ne bi, bi bilo pametno, da v vsaki državi obstaja nekdo, ki zna ravnati z radioaktivnimi snovmi. O tem naj bi se pogovarjali v Ouagadouguju.

Na agenciji so se projekta lotili pragmatično. Glavni organizator in vodja misije je bil Francoz, njegova desna roka pa Japonec, oba zaposlena pri agenciji. Zraven so povabili upokojenega Kanadčana, ki je bil glavni pri nastajanju te konvencije desetletje prej, Francoza, ki je tudi pomagal pri nastajanju, Američanko kot predstavnico velike države, mene kot predstavnika zelo male države z jedrsko elektrarno, pa še Hrvata kot predstavnika nejedrske države, podpisnice konvencije. Predstavnikom kakih dvajsetih afriških držav so plačali pot in bivanje v Ouagadougu, kjer naj bi poslušali naše predstavitve in prenesli domov sporočilo svojim vladam, da bi bilo pametno slediti našim zgledom.

Panika v Parizu

10. septembra, komaj dobre tri tedne po prvem obvestilu, sem letel proti Parizu na poti v Afriko. In na letalu me je prešinilo: »Napajalnik!« Prekleto, vzel sem svoj prenosnik, brez katerega v samotnih hotelskih večerih pač ne morem živeti, pozabil pa napajalnik! No, pa saj ne bo problema, samo drago bo! Na letališču Charles de Gaule v Parizu bom pač kupil novega, pa bo. A glej ga zlomka, na tistem ogromnem, zelo konfuzno organiziranem letališču, ni bilo trgovine, kjer bi prodajali uporaben napajalnik za moj prenosnik! Tekal sem po več terminalih, končno pa me je eden od prodajalcev »potolažil«: Na letališču ga ne bom dobil, najbolje bo, da se odpeljem v najbližjo nakupovalno središče Centre Commercial Parinor, ki menda ni daleč. Prav! Ura je bila okoli poldneva, polet naprej v Afriko sem imel ob 16:20. Bo že šlo!

Postavil sem se v vrsto za taksi, čakal deset minut, ko pa sem prišel na vrsto, me nobeden taksist ni hotel vzeti! Vozniki so bili večinoma taki, ki so znali peljati zgolj z letališča v center Pariza in nazaj. Nobeden ni hotel z mano iskati nek lokalni BTC, v katerem nikoli ni bil, pa še manj bi zaslužil, saj je razdalja do tja manjša. Izgovarjali so se na to, da ne vedo, kam točno hočem. Zato sem moral spet nazaj k tistemu prodajalcu, da mi je dal točen naslov, potem pa spet v vrsto čakat na taksi in prepričevat taksiste … Prepričal sem taksistko, neko Tajko, ki je seveda znala zgolj francosko in je bil pogovor zato zelo »ročen«. Čas je pa tekel …

Okoli enih sem se znašel v ogromnem nakupovalnem centru, plačal taksistki in se od nje poslovil. To je bila pač velika napaka, ki me je stala kar nekaj živcev. Pohitel sem v prvi Carrefour (to je francoska različica Mercatorja), tam ustreznega napajalnika niso imeli. Potem našel neko računalniško trgovino in v njej primerno, a nesramno drago napravico. A ni bilo kaj premišljati, v košaro z njo in k blagajni. Kot zakleto je bila tam počasna vrsta, trajalo je deset minut, da sem plačal!

OK, samo da sem imel ta napajalnik, zdaj pa hitro nazaj na letališče. Ura je bila pol dveh, šel sem hitro ven na parkirišče, toda nikjer ni bilo videti kakega postajališča za taksije!

Začenjala se je nočna mora, kakršne sovražim do skrajnosti. Sovražim, da me stiska čas, a ravno to se mi je obetalo. Nekje sem našel reklamo za taksi in ga poklical. Začuda sem se uspel zmeniti po angleško, a sem le zvedel, da gospod tisti hip ni imel na razpolago vozila. Nahajel sem se pač v nekakšni pariški Komendi in od lokalnega taksista ni pričakovati, da bo vsak hip na razpolago.

Ojoj, kaj pa zdaj! Odhitel sem nazaj v nakupovalni center in v osrednjem hodniku našel pult za informacije. Spet sem moral čakati v vrsti, da so onim pred mano potrdili nekakšne kreditne pole ali nekaj podobnega, potem pa sem končno prišel do prijazne temnopolte uslužbenke, ki se je resno lotila iskanja taksija zame. Klicala je od dveh do dve in dvajset minut. Šele takrat je dobila nekoga, ki je obljubil taksi zame. Dve uri pred odhodom letala v Ouagadougu, torej kako uro in pol pred koncem boardinga, sem spet odhitel ven na živahno parkirišče čakat svojega odrešenika. Minute so bile grozne, štel sem avte in preklinjal, toda taksija ni bilo. Rekel sem si, da bom ob pol treh zastavil »plan B«. Sklenil sem namreč, da bom kar spraševal mimoidoče, če me kdo pelje na letališče, da mu plačam kar bo hotel (začel bi s tarifo za taksi). Gledal sem mimoidoče in ocenjeval, kdo bi utegnil »prijeti« na tako prošnjo. Seveda mi je bilo skrajno zoprno prosjačiti, še bolj zoprno pa to početi v angleščini v Franciji. Toda, ni bilo druge, stiska je bila dovolj velika. Prvi kandidat je bil moški srednjih let, ki je bil z nekaj robe namenjen k svojemu avtu. A ni bil za posel, kar na kratko me je odslovil!

S cmokom v ustih sem zbiral kandidata za naslednji poskus, ko se mi je končno pokazal žarek upanja. Pojavil se je taksi, ki pa je bil poln. Izkazalo se je, da ni bil moj naročeni, da pa me je pripravljen odpeljati na letališče, le počakati sem moral, da je odložil potnike, ki jih je pripeljal.

Uf!

Nekaj po tretji sem bil nazaj na letališču, kjer sem moral še malo iskati pravi terminal. Do izhoda, na katerem je pisalo Ouagadougu, sem prišel manj kot pol ure preden so ga zaprli. 130 evrov lažji in s skurjenimi živci. Joj, kakšno zmedo bi povzročil, če bi spodletela moja nakupovalna akcija! Za ta let so me prijavili že zjutraj v Ljubljani, moj kovček je bil že »v sistemu«. Če se ne bi pravočasno pojavil na izhodu, bi najprej po ozvočenju ponavljali:

»Paging Mr. Andrej Stritar. Please, report immediately at the Gate, You are delaying the flight!«

(»Kličemo g. Andreja Stritarja. Prosimo, takoj se javite pri izhodu. Zaradi vas letalo zamuja!«)

Po kakih desetih minutah bi obupali in se lotili odstranjevanja vsega mojega. Ker je bil moj kovček že v letalu, bi morali spet odpreti prtljažni prostor, potegniti ven ustrezni zabojnik ter poiskati in odstraniti mojo prtljago. Potem, ko bi se jaz ves scagan slej kot prej pojavil pri pultu Air France, bi seveda sledilo ustrezno in zasluženo kaznovanje ali vsaj pranje možganov. Zagotovo bi od mene skušali dobiti kako zadoščenje za zamudo in nastale stroške. Potem bi moral najti nadomestno povezavo v Burkino. Air France tja ne leti vsak dan, prav zato smo se odpravili že v soboto, čeprav je bila delavnica načrtovana za torek. Kdo ve, kako in kdaj bi me bili sposobni dostaviti do tja. In koliko bi to stalo. Ali bi sploh prišel do torka, ko naj bi nastopal? Torej ali bi sploh imelo smisel iti tja? Pa kako bi javil vodji misije kaj se mi je zgodilo? On je bil v zraku na poti v Afriko, njegova pisarna na Dunaju pa je bila prazna, saj je bil vikend. In kaj bi bilo z denarjem, ki so mi ga za potne stroške vnaprej nakazali z Dunaja? Moral bi vračati, kar bi bila nočna mora zame in za agencijo.

Uf, same grozne reči, zaradi katerih bi se bilo bolje v zemljo vdreti! Hvala bogu, da sem imel ravno dovolj sreče, da se mi to ni res zgodilo!

Ouagadougu 

Že prvi večer v tem mestu sem se naučil, kako pustolovsko je službeno potovanje v Afriko. Ko odhajaš, te vsi gledajo kot da si izjemno pogumen. Ko se vrneš, si lahko važen, saj lahko pripoveduješ o svojih nevarnih dogodivščinah. V resnici pa si tam skrbno izoliran in varovan v svetu, ki predvsem skuša biti popolna kopija tvojega sterilnega domačega okolja.

Ouagadougu za zahodnjake - hotel Sofitel

Ker smo bili vladni gosti, so nas sredi noči pričakali kar pod stopnicami letala in nas po skrajšanem postopku spravili mimo formalnosti s klimatiziranim avtom v hotel Sofitel. Ta je bil opremljen z vsemi zvezdicami, kar pomeni, da je spodaj v skupnih prostorih vse tako kot se spodobi v vsakem petzvezdičnem hotelu, sobe so pa tudi tako dolgočasno perfektne, kot so pač po vsem svetu. Za zajtrk strežejo od spredaj in od zadaj natakarji v skrbno opranih in zlikanih belih oblekah, lahko se zmišljuješ najbolj perverzne kombinacije jajčk, salamic, ribic, sirčkov in kaj vem česa še. Kosilo in večerjo si privoščiš v super-duper nacionalni restavraciji, ki je še najmanj podobna kakršni koli instituciji take vrste zunaj hotela, pač pa so prav take vsepovsod po naših velikih mestih. Čez dan ti ni treba nikamor v nevarni zunanji svet, saj se lahko kratkočasiš na ograjenem, z angleško travico poraslem vrtu z brezhibnim bazenom. Saj je bilo res zanimivo, najbolj nam je urice popestrila stevardesa Air Franca, ki je tam sredi črne Afrike čakala na svoj nočni let nazaj v Pariz v tangicah in zgoraj brez. Iz te varovane zahodnjaške oaze te potegnejo ven zgolj za tistih nekaj uric, ko te prepeljejo v podobno varno okolje v vladnih uradih ali dvoranah, kjer pač opraviš tisti business, zaradi katerega si tja sploh prišel.

Zunaj, nekaj deset metrov stran, pa življenje teče popolnoma drugače. Za kako temeljitejše raziskovanje žal ni bilo časa, saj sem imel na razpolago le en dan. Preslišal sem vsa svarila o nevarnosti zunanjega sveta in se odpravil peš v mesto. Ouagadougu daje videz bolj ogromne vasi kot pa mesta, saj visokih stavb skorajda ni. Leži v ravnini, na moje presenečenja pa je bil takrat v zelenju, čeprav sem pričakoval nekaj bolj saharsko peščenega. Vendar je tam savana, veliko je trave, drevja, ob mestu je tudi velika reka oziroma jezero. Ulice so bile živahne, veliko je bilo mopedistov, pa tudi avtomobilov. Kljub temu, da je Burkina Faso ena najrevnejših držav na svetu, kake izrazite bede na cesti ni bilo opaziti. Tudi umazanije po ulicah ni bilo veliko, še vedno sem jo največ videl v Romuniji in Albaniji. Ljudje se niso pustili motiti, niso se kaj dosti ozirali na mene, če pa sem koga kaj vprašal, so mi prijazno skušali pomagati.

"Normalen" Ouagadougu

V centru mesta.

Motorji in vespe so bili zelo popularni.

Priročna pekarna na ulici.

AIDS je izziv.

Prvič pa sem doživel zelo ostro nasprotovanje fotografiranju. Sabo sem imel samo mali fotoaparat in skušal sem kar se da diskretno loviti trenutke z ulice. Običajno se usedem v kak senčni kotiček in potem od daleč lovim zanimive scene. A tokrat je bilo to kar težko. Skoraj vsak, proti kateremu sem usmeril kamero, je protestiral. Pred neko žensko sem moral pobegniti, nekega lastnika obcestnega kafića sem pa kar malo okrog prinesel. Videl je, da sem slikal njegovo imetje in prihitel k meni protestirati. Skušal sem mu na zaslončku pokazati, da njega pač ni sliki, pa je še kar bentil. Potem sem ga prepričal, da mu bom ugodil in bom sliko zbrisal. Pritisnil sem na gumb in ugasnil zaslon, s čimer je tudi slikica izginila. Očitno je verjel, saj me je pustil oditi. Naj mi bo odpuščeno zaradi te majhne prevare, toda čisto zares nisem imel prav nobenih slabih namenov z njegovo dušo ali s čimer koli drugim, česar se je on verjetno bal.

Drugi vtis, ki mi je ostal v spominu, je bila vztrajnost otrok. Pojavili so se trije ali štirje najstniki z nekaj turistične krame in mi jo začeli ponujati. Tega sem navajen iz drugih koncev sveta in običajno pomaga, da jih že od začetka ignoriraš. Toda tu jih moja ignoranca sploh ni motila. Kar hodili so za mano in mi ponujali. Popolno napako sem naredil, ko sem za hip pokazal nekaj zanimanja za robo. Kupil sem nek vodnik po Burkini v angleščini, saj sem ga potreboval. S tem je bilo konec. Nekaj ur so mi težili in mi sledili, nisem se jih mogel več znebiti ne zlepa ne zgrda. Saj ne vem več, kako se je to končalo, toda še zdaj imam doma neko brezvezno tamburico in neke suvenirčke, ki so mi jih uspeli prodati.

Obrtna delavnica ...

... in njeni izdelki.

Z afriškimi kolegi

Delavnico smo kar uspešno izpeljali. Zbrali so nas v lepi mestni hiši, kjer nas je na začetku pozdravil njihov Minister for Animal Affairs (»Minister za živalske zadeve« oziroma v bolj širokem prevodu Minister za divje živali«). Očitno so ugotovili, da od vseh resorjev njihove vlade radioaktivni odpadki še najbolj sodijo med divje živali. No, da ne bom preveč krivičen in vzvišen: živalske zadeve so pri njih pač tako pomembna reč, da imajo svojega ministra. Očitno pa hkrati pokriva tudi vse tiste zadeve, katere pri nas pokrivajo ministri za okolje, kamor pri nas spadajo tovrstni odpadki.

Delegati iz večine afriških držav.

Zanimive so bile zgodbe predstavnikov iz drugih afriških držav, s katerimi smo kramljali med premori. Večina ni imela pojma o radioaktivnih odpadkih, bili so pač državni uradniki iz različnih ministrstev v svojih državah. Kot vem iz izkušenj, se pogosto v manj razvitih državah do takih, iz tujine financiranih zadev, dokopljejo sorodniki ali prijatelji tistih, ki imajo ustrezen privilegij pri trenutnih oblastnikih. Dnevnica iz tujine namreč predstavlja izjemen finančni prispevek. Tudi jaz se še spomnim časov v stari Jugi, ko si v treh do štirih dneh potovanja v tujino prihranil toliko, kot je bila sicer tvoja plača! Tudi zato so bili vsi udeleženci zelo kooperativni in so se vsaj trudili kazati nek interes. Verjamem pa, da je bilo tudi nekaj takih, ki predavano vzeli resno in so potem doma le kaj naredili v priporočeno smer.

Iz njihovih pripovedovanj smo spoznali še eno veliko razliko med Evropo in Afriko, ki se je od doma sploh ne zavedamo, to je razliko v mobilnosti. Tam prometa med državami skorajda ni oziroma je bistveno manjši. Zgodbe o tem, kako so morali potovati do Burkine Faso, so bile prav obskurne. Poletov med državami je izredno malo. Spomnim se zgodbe predstavnika iz Zimbabveja na jugu Afrike. Da je priletel v Ouagadougu, je zamenjal sedem letal in letal tri ali štiri dni križem kražem po vsej Afriki. Kar nekaj pa je bilo takih, za katere je bilo najenostavneje odleteti iz svoje države v Pariz in tam presesti na Air France v Burkino.

Med uradno večerjo, kamor so nas povabili gostitelji, sem se spoprijateljil z njegovo ekscelenco ambasadorjem Eritreje v Togu. Togo je Burkini sosednja država, zato so se doma v Eritreji očitno odločili na to naše srečanje poslati najbližjega njihovega veleposlanika. Naj spomnim, da je Eritreja tista država za severovzhodu Afrike, o kateri smo poslušali tam konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bila še del Etiopije. Med klepetom sva ugotovila, da sta si Eritreja in Slovenija zelo podobni. Obe sta mladi državi, ki sta postali neodvisni na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Ponosno je razlagal svojo vpletenost v njihov osvobodilni boj. Kot sem razumel, je tesen prijatelj nekoga, ki je sedaj tam na oblasti, in je veleposlaništvo dobil kot nagrado.

Zalotil sem se ob misli, kako nenavadno je to, da sedim v večernem mraku nekje v Burkini Faso in klepetam o problemih sveta z veleposlanikom Eritreje v Togu …

Krokodilja predstava 

Zadnji dan smo imeli prosto popoldne, saj smo imeli polet v Pariz šele okoli polnoči. V tistem vodniku, ki sem ga kupil prvi dan od mladincev na ulici, sem prebral o krokodilih, ki jih je vredno gledati v nekem jezeru kakih 25 km daleč. Pregovoril sem vodjo, da je prosil gostitelje in smo dobili kombi s šoferjem. Trajalo sicer kaki dve uri, da smo pričakali še nekakšen vozni nalog, toda pozno popoldne smo se le pripeljali v tisto vas. Res je bilo tam jezerce polno krokodilov. Domačini so bili celo turistično organizirani, pobrali so nam nekaj vstopnine in s stasitim mladeničem smo šli nekaj sto metrov daleč do jezera. Pripovedoval nam je, da je v vodi polno krvoločnih krokodilov in da je treba biti previden. Naš obisk je postal usoden za majhno kuro, ki jo je živo privezal na kol in z njo dražil na obali ležečega krokodila. Ta je nekaj časa poskakoval za tisto nad nosom bingljajoče perje približno tako kot mladi mucki poskakujejo za papirčkom, s katerim jih dražiš. Mi smo z varne razdalje opazovali to nevarno igro pred nevarnim jezerom, polnim teh zelenih zveri.

Jezero s krokodili.

Domiselni pripomočki za prevoz vode od vodnjaka do doma.

Krokodilji show.

Piščanec ni dočakal sončnega zahoda, krokodil je dobil nepričakovano večerjo, vso predstavo pa je po nepotrebnem malo skazil eden od sosedov. Saj tam ga niti nismo prav opazili, toda ko sem doma gledal filmček, ki sem ga posnel o zadnjih kurinih trenutkih, sem skoraj padel s stola od smeha! Na posnetku se najprej vidi skrivnostno jezero in nekaj ležečih krokodilov ob njem, potem pa naš vodič nekaj časa draži tistega krokodila s kuro. Nenadoma se v kadru z desne prav počasi mimo krokodilov sprehodi domačin z dvema kantama za zalivanje rož, zabrede do kolen v tiste grozne krokodilske vode, napolni vedra in se prav tako ležerno sprehodi nazaj z leve proti desni mimo srh zbujajočih prizorov z divjimi krokodili … V hipu je zbrusil vso ostrino prizora, v hipu je dal vedeti, da so tam krokodili pač nekaj normalnega, s čimer se ni treba pretirano obremenjevati.

So pa dobri za show in za privabljanje oh-ov in ah-ov iz trapastih belcev, ki za to celo plačajo. Bravo turističnim delavcem tiste vasi, le še malo navadite tistega soseda, da bo počakal z zalivanjem, dokler ne plačamo in gremo.

Svet je ena majhna vas 

Burkina Faso – to je tam nekje neskončno daleč, komaj dosegljivo, tja sploh ne moreš priti v doglednem času, treba je organizirati odpravo, se zavarovati, napisati oporoko, se posloviti od vseh …

Kje pa! Ob šestih zvečer smo še hranili tistega krokodila v Burkini Faso, ob desetih dopoldne prihodnji dan pa sem imel normalen delovni sestanek v svoji pisarni! Ne le Burkina Faso, skorajda kateri koli kraj na svetu je danes takorekoč za vogalom. Toda prav ta primer krokodila in nočnega transporta nazaj v Ljubljano od takrat rad uporabljam za pojasnilo, kako majhna je postala naša zemeljska krogla. Tisti večer smo odleteli opolnoči, okoli šestih zjutraj smo bili v Parizu, prvi jutranji polet v Ljubljano je šel že pred osmo zjutraj. Res sem bil že ob desetih v pisarni spet v svojem normalnem svetu. (Tudi o tem, zakaj grem po taki naporni noči v pisarno, ko bi vendarle lahko ostal doma, si mislite kar si hočete. Meni ni zoprno hoditi v službo.)

Epilog

Moj obisk Burkine pa se ni končal s tistim krokodilom in nočnim poletom. Leto kasneje je poslanec Državnega zbora Republike Slovenije zastavil Vladi poslansko vprašanje o tem koliko in kam so državni uradniki potovali leto poprej. Po vseh ministrstvih in organih smo seštevali in Vlada je poslancu poslala seznam s številom potovanj v posamezne države sveta leta 2005. Na tem seznamu je poleg še nekaj eksotičnih lokacij seveda bodlo v oči eno potovanje v Burkino Faso, ki da ga je opravil nekdo iz jedrske uprave. Poslancu ta eksotika ni dala miru in je za teh nekaj eksotičnih držav, tudi za Burkino, zahteval še podrobnosti. Potem, ko sem poslal še poročilo o službeni poti in zagotovila, da je vse skupaj plačala mednarodna organizacija, ne pa naši davkoplačevalci, ni bilo več vprašanj.

Saj je imel poslanec Peče čisto prav! Le kaj naj počne slovenski jedrski strokovnjak v Burkini Faso? Tudi jaz bi se vprašal čemu je to vredno slovenskega davkoplačevalskega denarja. No, ampak ker je šlo za višje, globalne interese, za tuj račun …

Kulturni šok v Hormuški ožini (Iran 2018)

O iranskih valutah in naslinih taksistih.

Za novo leto na jug Irana

Prve dni januarja 2018 sem moral na službeni sestanek v Tehran. Enkrat novembra sem navdušil Uršo, da sva se pred tem sestankom odpravila na še eno potepanje po Iranu. Idejo sva objavila tudi na izletu Kavk, naše hribovske druščine. V enem tednu nas je bilo 13 kandidatov in konec decembra takoj po božiču smo prileteli v Tehran.

Po več napornih dnevih turističnega popotovanja po Iranu, med katerim je naš vodnik Farbod poskrbel za zapolnitev vsake ure od zajtrka do poznega večera, smo prvega januarja končno dobili prosto popoldne na otoku Qeshm v Perzijskem zalivu. Nastanjeni smo bili v bungalovih dobra dva kilometra od središča glavnega mesta (no ja, naselja) na otoku. Deset se nas je odločilo, da gremo peš do centra, skozi katerega smo se peljali dan prej in ki je bil videti kar živahen. S svojo telefonsko navigacijo sem povedel skupino proti mestu. Nekoliko neprijetno je bilo, da je bila že tema, saj je sonce zašlo že okoli petih popoldan. Za našo varnost me niti ni preveč skrbelo, kajti Iran nikakor ni država, kjer bi te kdo kar tako nadlegoval na cesti. Ampak, malce pozorni smo le bili. Poleg tega nas je tudi skrbelo, da ni do tja dol na jug Irana pljusknil tudi kak val protestnikov, ki so ravno med našim popotovanjem po večjih mestih protestirali proti oblasti tako glasno, da so o tem poročali vsi svetovni mediji.

No, ničesar neprijetnega nismo doživeli vse do najbolj živahne ulice. Nekaj mojih prijateljev je nameravalo v kako restavracijo na večerjo, a nismo naleteli na nobeno primerno. Končali smo kar na klopi na glavni ulici. Tam smo pojedli doner kebab, ki se je mamljivo vrtel pred nami in ki so se mu sprva vsi upirali predvsem zaradi zaničevanja hitre obcestne prehrane. Prvi sem popustil jaz in si ga privoščil. Moje naslajanje ob okusnem prigrizku je potem premamilo tudi bolj vzvišene zaničevalce hitre kulinarike, tako da smo na koncu drugega za drugim pojedli sedem kebabov.

Doner kebab v Qeshmu - edina slika, nastala tisti večer

Po slastni večerji se nam ni ljubilo še enkrat prehoditi skoraj treh kilometrov po ne ravno zabavnih ulicah. Lotili smo se projekta prevoza s taksijem. Spet sem prevzel vlogo najbolj izkušenega potepuha in se lotil organizacije. Ob glavni ulici je stalo več rumenih taksijev, njihovi vozniki pa so na začetku vrste klepetali čakajoč stranke. Stopil sem do njih, jim pokazal vizitko našega hotela in vprašal najpomembnejše vprašanje: »How much for 10 people, three taxies?«. Ko si v tujini ,je brez razjasnitve tega vprašanja skrajno tvegano sesti v taksi, razen v skrajno urejeni državi, kjer taksistom na kraj pameti ne pade, da bi vozili brez taksimetra. Če se ne izpogajaš pred odhodom, se na koncu zagotovo ne boš mogel. Na začetku še lahko rečeš »To je predrago, hvala, ne grem z vami!«, na koncu pa si brez nasprotnih argumentov. Lahko sicer bentiš kako je zahtevani znesek previsok, ampak tvojih argumentov taksist itak ne bo razumel, njegov protiargument pa je lahko zelo močan: njegova sila!

Taksisti so dali vtis, da so moje vprašanje razumeli in so odgovorili »Six!«, to je šest. Kot izkušeni popotnik sem takoj reagiral: »O, no, no, that is too much, 5 is enough!«. »OK, five!«. Fino, sem si mislil, torej se nas bo deset s tremi taksiji odpeljalo tri kilometre daleč za 500.000 Rialov, kar je okoli 10 €, kar je evro na osebo. Zdela se nam je poštena cena!

Iranske valute - nerešljiv izziv za tujce

Preden opišem zaplet, ki je sledil, in njegov presentljivi razplet, moram poskusiti opisati zmedo z iranskimi valutami in njihovimi vrednostmi. Uradna valuta je rial, ki si jih takrat za en evro dobil 50.000. Dejansko si dobil bankovec, na katerem je pisalo 50.000. Ampak, noben Iranec nikoli v vsakodnevnem pogovoru ne uporabi te valute! Vsi govorijo v tumanih, ki pa so 10 krat več vredni. En tuman je bil vreden 10 rialov. En evro je bil torej vreden 5.000 tumanov. Na tržnicah so bile vse z roko napisane cene v tumanih, vsi so cene ustno sporočali v tumanih, toda na uradnih papirjih tumanov ni bilo nikjer zapisanih! Če si kaj kupil za 10.000 tumanov, si to moral plačati z bankovcem za 100.000 rialov. Za nas tujce je to zelo trd oreh, ki se ga zlepa ne navadiš.

Pa še malo huje je! Ker tako kot rial, tudi en tuman ni bil vreden kaj dosti, so si Iranci komunikacijo še bolj poenostavili. Če je kaj stalo 5.000 tumanov in si vprašal po ceni, so ti odgovorili, da stane pet! Kot bi pri nas govorili o nekdanjih jurjih. Torej, rekli so 5, mislili so 5.000 tumanov, dati si jim pa moral bankovec za 50.000 rialov! Res trd oreh za tujce!

Živahen prepir s taksisti, ki to sploh ni bil

Po tem poskusu opisa iranske monetarne zmede gremo lahko naprej z opisom taksističnega dogodka. Po izpogajani ceni smo se posedli v tri taksije in se brez zapletov pripeljali pred naš hotel. Vozniku v mojem taksiju sem dal bankovec za 500.000 rialov, prijateljem v drugih dveh taksijih pa sporočil, da naj ničesar ne plačajo ker sem plačal za vse. Moj taksist je bankovec vzel in se medtem, ko smo se spravljali iz avtov, nekaj glasno pogovarjal s kolegom iz drugega taksija. Takoj sem pomislil, da se verjetno nismo dobro dogovorili o ceni in da bodo hoteli več. Domneval sem, da bodo hoteli trikrat več, torej da so razumeli naš dogovor kot ceno za en avto, ne pa za tri. Začel sem že razmišljati kako bom branil mojo razlago in kako daleč se bom pripravljen ukloniti.

Pri sosednjem avtu sta si naša Barbara in taksist celo podajala neke bankovce in sem mislil, da mu ona še plačuje. Takrat se mi je zdelo, da je treba malce ostro nastopiti in sem glasno naročil vsem desetim, da se ne dajmo in da kar pojdimo dol s ceste proti našim bungalovom. Taksisti so dobili dovolj in se bodo pač morali s tem sprijazniti.

Res smo šli, ampak hrup na cesti ni ponehal in dva taksija sta kar ritensko zapeljala za nami v poltemo hotelskega kompleksa. Taksista sta glasno izstopila in spoznal sem, da bo šlo očitno zares, da se bo treba resneje boriti. Svojo strategijo pogajanj sem še dodelal in si zamisli, da bom pristal na recimo dvakrat višjo ceni, torej 1.000.000 rialov, nikakor pa ne na trikrat višji, kot sem domneval, da hočejo. S taksisti smo se glasno »pogovarjali«, ampak se, seveda, nismo nič razumeli. Sprva sta poleg mene v vpitju sodelovala še dva ali trije prijatelji, a sem jih odslovil in sam prevzel borbo za naše pravice!

Na srečo se je eden od taksistov hitro domislil in smo vsi trije stopili v recepcijo, kjer nam je potem receptor pomagal s prevajanjem. Dokaj hitro sem dojel kaj hočeta in doživel – kulturni šok! Seveda je vse skupaj bil nesporazum zaradi medsebojnega nerazumevanja. Fanta nista hotela več denarja, hotela sta nam vrniti preveč plačano! Vztrajala sta, da sem vzel nazaj 350.000 rialov, torej da smo vse tri vožnje plačali samo 150.000 rialov ali 3 evre! Tudi slučajno nista hotela vzeti nič več, pa čeprav sem jima v navalu presenečenja nad njihovo prijaznostjo hotel dati kar vse kar sta vrnila kot napitnino. Ne! Nista hotela vzeti!

Ko sem se pogajal za ceno, so rekli 5 in pri tem mislili 5 tumanov, kar pogovorno pomeni 5.000 tumanov, kar pa potem plačaš z bankovcem za 50.000 rialov. Oni so imeli v mislih ceno za en taksi. Jaz sem sicer ob teh dogovorih ponavljal v angleščini, da govorim o ceni za vse tri prevoze, ampak tega očitno sploh niso razumeli. Tistih njihovih 5 se je meni zdelo, da je primerno razumeti kot ceno vseh treh prevozov, za kar bi bilo 500.000 rialov za nas sprejemljivo …

Bankovci gor ali dol, najbolj šokantno pri tej zgodbi je bilo to, da nas taksisti niso hoteli nategniti! Povsod drugje po svetu so nas ali pa so nas vsaj poskušali. Nič lažjega kot pa neukemu tujcu potegniti kak evro več. Saj zanj to itak ni velik strošek, bo že prenesel!

Ne v Iranu! Itak so veseli, nasmejani in do tujcev vedno ustrežljivi Iranci najbolj privlačen razlog, zaradi katerega se splača obiskati to državo. Ampak, da ti še taksist noče vzeti več kot pa misli, da si zasluži, to pa je pravi kulturni šok! Kaj takega pa res še nisem doživel kjer koli na svetu!

Barve Hormuza

Da se ne boste predolgo spraševali le zakaj smo rinili taj dol na jug Irana, objavljam nekaj najbolj pisanih slik z otoka Hormuz. Ta je bil glavni razlog, da sem organiziral to popotovanje. Morda ga nekoč tudi bolj podrobno opišem.

Vendarle po kraljevski poti (Andaluzija 2018/19)

Kako sva hotela zadostiti lastni radovednosti, kako sva se nad avanturo obrisala pod nosom in kako sva potem vendarle veselo prehodila kraljevsko pot, Caminito del Rey.

Caminito del Rey je v Andaluziji. Saj verjetno sploh ne bi vedel zanjo, če ne bi med deskanjem po spletu že pred leti naletel na vabljivi naslov »Najbolj nevarna pot na svetu« in nekaj filmčkov. Kazali so res odštekano pot, oziroma bolje zapisano ostanke res odštekane poti. Po njej so se veseljaki prebijali visoko nad sotesko po razpadajočem betonu in zarjavelih kovinskih nosilcih. Na YouTube je več posnetkov kako je to bilo videti, še najbolj zanimiv je tisti z brhko Ilano kot glavno igralko.

To nenavadno pot so zgradili že pred 120 leti zaradi dostopa do objektov sistema hidroelektrarn pred in za to sotesko. Na začetku je bila tako dobro zgrajena, da jo je prehodil celo španski kralj in je tako dobila svoje ime. Kasneje so jo kar pridno uporabljali. Po njej so menda celo hodili šolarji v šolo. O zgodovini lahko preberete na http://www.caminitodelrey.info/en/4916/history.

Toda stoletje nevzdrževanja je naredilo svoje. Nekdanja skorajda promenada je postala avanturistični izziv. Na posnetkih je videti, da si pač moral biti alpinist z ustrezno opremo, da si si upal premagati najbolj uničena mesta. Na začetku tega stoletja se je nekaj ljudi v njej tudi ubilo, zato so hojo po njej prepovedali in zagrozili celo s kaznijo 6000 €.

Ob branju teh zgodbic in gledanju filmov so se mi, seveda, cedile sline, ampak za prepovedane drznosti sem vendarle že prestar, vse skupaj pa je tudi dovolj daleč, da bi se tja podali.
Toda, medtem so se Španci zganili, zbrali so nekaj milijonov in posodobili celotno pot. Od leta 2015 je spet odprta za javnost. Tokrat ne kot neka lokalna promenada in pot v šolo, pač pa kot prvovrstna turistična atrakcija. Tega sva se zavedla šele tam. Pred letošnjim odhodom v Španijo sem razumel predvsem to, da se po tej poti spet sme iti. Na spletnih objavah se mi pač ni ljubilo prebrati vsega do konca ...

Južna Španija naju je itak že nekaj časa vabila. Bila je črna lisa na najinem zemljevidu potepanj. Niso mi bili sicer znani kaki silni hribi v tistih koncih. Ampak za pobožični pobeg iz hladne brezsnežne Slovenije se je potepanje po Andaluziji, kot je ime jugozahodnemu delu Španije, zdelo zelo primerno za sproščeno raziskovanje in uživanje. Deset dni sva se klatila po obronkih Sierre Nevade in odrkivala lepote še nekaj nižjih Sierr (pogorij), ki so prav prijetne za pohajanje. Za kronski cilj najinega potovanja pa sva si, seveda, določila Caminito del Rey. »Najnevarnejšo pot« sveta sva si ja morala ogledati!

Brisanje pod nosom!

Proti koncu potepanja sva se torej v uri in pol pripeljala iz Granade do severnega začetka te poti. Pot ni krožna, treba je začeti na severu in hoditi okoli 8 km proti jugu, odkoder potem vozijo avtobusi nazaj na izhodišče. To sva vedela vnaprej, vedela pa sva tudi, da je vstopnina 10 €. S parkirišča sva veselo in pričakujoče zakorakala najprej skozi kar dolg predor za pešce, potem pa še 1,5 km po makadamski cesti, zaprti za promet, do uradnega začetka poti.

Severni začetek Caminito del Rey, vhod v predor, ki sva ga prehodila petkrat!

Sama ne bova, toda množic pa le ni.

Na tem delu poti je bilo le nekaj ljudi, tako da sploh nisva slutila kako težavo. Po dveh kilometrih pa sva od daleč pred vhodom zagledala množico čakajočih. Vsaj 50 jih je bilo. Ok, ne bova sama, sva si mislila, in se postavila v vrsto. Po pol ure čakanja, ko so le sem in tja spustili naprej nekaj ljudi, nam je zadeva postala sumljiva. Dojela sva, da je večina ljudi v skupinah in da morava morda kot individualca kar mimo.

Stopil sem torej naprej in doživel prvi tuš:

»Ne ne morete kupiti vstopnice, lahko jih kupite zgolj vnaprej na spletu! Za danes smo polni!« 

Debelo sem gledal in začel jadikovati in rotiti, toda bili so neizprosni!

»Danes ne!«. 

Potem sem na telefonu skušal kupiti vstopnico prek spleta, a je bilo do konca tedna, torej do najinega odhoda iz Španije, vse razprodano.

»Mater! Uf, sva smotana in imava smolo! Najbolj naju je vleklo v ta konec zaradi te poti, zdaj pa ne moreva po njej!«

Ni bilo druge, morala sva nazaj 1,5 km po tisti cesti, skozi tisti predor in v bližnji kafić gruntat kaj zdaj. Na spletu sem potem nekako izbrskal nadomestni cilj, ki nama je zelo lepo rešil dan. Šla sva še enkrat skozi tisti predor (tretjič), potem pa desno gor na Mirador (razgledišče) de las Butreras, kjer smo imeli skoradja celotno sotesko pod sabo. Še bolj zabavne pa so bile desetine orlov, ki so letali nad sotesko in pristajali na veliki rdeči steni na nasprotni strani doline.

Z Mirador de las Butreras sva pod nama videla večino soteske. Po eni strani je speljana železnica iz Cordobe v Malago, po desnem bregu pa Caminito. Caminito ima dva atraktivna, ozka dela. Prvi je na tej sliki naravnost pod nama in se ga ne vidi. Drugi, ozki izhodni del z mostom pa je dobro viden. Vmesni del doline je nezahteven.

Imel sem priložnost preizkusiti "rafalni" način fotografiranja, ko fotoaparat slika dokler držiš gumb. Med dvesto slikami orlov jih je bilo nekaj kar v redu.

Orli so imeli svoj družabni prostor sredi velike stene na nsprotni strani doline.

Za Caminito del Rey pa sva se vdala v usodo in se zanjo obrisala pod nosom. Odpeljala sva se prespat v bližnji Ardales in se nameravala naslednji nadaljevati naprej proti zahodu.

Vendarle v Caminito

Med prijavljanjem v apartma v Ardalesu naju je zelo prijazna Ana potem, ko sva ji dala že vse potrebne podatke in dokumente, mimogrede vprašala, če želimo tudi na Caminito. Pojamral sem ji, da smo se tam danes obrisali pod nosom, a je rekla, da ni problema, da nama lahko ona proda karti za naslednji dan. Jaz sem debelo pogledal in skoradja bleknil, da ne, ker greva naprej. Urša pa je hitreje pokapirala, me dregnila in seveda privolila. »Pozabi vendar najine jutrišnje palne, saj nisva imela ničesar veličastnega, bo pač propadlo. Na Caminito pa si vendarle zelo želiva!«

Izkazalo se je, da imajo upravljavci Caminita dogovor z lokalnimi hoteli, da lahko gosti kadar koli kupijo vstopnice. Na dan spustijo v sotesko do 1100 ljudi. Če jih je zaradi hotelskih gostov nekaj ali nekaj deset več, se pač ne pozna dosti. Receptorka Ana nama je prodala lepo poštempljano vstopnico za dva, s katero sva naslednji dan ponovno (petič) prehodila tisti predor in 1,5 km ceste do vhoda in ponosno po polurnem čakanju vstopila na Caminito!

Vsi, ki smo vstopili, smo dobili čelade, saj je menda v soteski zelo nevarno padajoče kamenje. Roko na srce pa v tej dolini nikakor ni kake bistveno večje nevarnosti kot pa v Iškem Vintgarju ali kaki podobni dolini. Le množičnost naredi svoje. Ker po tej poti spustijo do 300.000 ljudi na leto, je pač vredno vsakemu natakniti čelado na glavo, kot pa tvegati tožbe zaradi morebitnega zablodelega kamenčka, ki bi komu zadel glavo.

Na začetku nas je bilo še veliko skupaj, kasneje smo se razkropili.

Pot so sedaj mojstrsko zgradili kot leseni pločnik (angleško temu rečejo boardwalk), postavljen na nosilcih iz nerjavečega jekla, zavrtanih v stene soteske. Seveda so povsod ograje, tako da tehničnih težav ni prav nobenih, kake realne nevarnosti pa tudi ne. Pot se da prehoditi v sandalah, itak pa je večinoma po ravnem ali navzdol.

Pogledi med potjo pa so res impresivni. Po eni strani zaradi slikovite, globoko zareazne soteske, skozi katero hodiš, po drugi pa ob občudovanju tehničnih rešitev, ki so jih naredili med gradnjo tako obnovljene poti, kot tiste prvotne, katere ostanki so večinoma ohranjeni tik pod novo. Sploh si ne znam predstavljati kako so vrtali luknje v stene, vgrajevali kovinske nosilce in betonirali stezo oz. betonski pločnik pred stoletjem. Pravzaprav mi ni jasno niti kako so to delali s sodobnimi sredstvi. Kako zvrtaš luko za nosilec v navpični steni en meter pod do tu zgrajenim pločnikom in tri do štiri metre naprej?

Kakor koli, bilo je silno zanimivo. Če boste kdaj poležavali na plažah Coste del Sol, ali pa se drugače potepali po Andaluziji, vsekako si vzemite dan za ta ta sprehod. Le pravi čas nabavite vstopnice.

Na nasprotnem bregu je železnica, ki so jo zgradili davnega 1865. Za takrat je to bil izreden projekt!

Tu gre nova pot kar po ostankih vodnega kanala, zaradi katerega je bila prvotna pot sploh zgrajena. Po tem kanalu je tekla voda iz umetnega jezera skozi sotesko do hidroelektrarne pod njo. Danes je voda speljana nekje drugje.

Nad izhodno sotesko se dviga tale imenitna stena. Me zanima, če je kdo že preplezal ogromno streho na njenem zgornjem delu.

Le kako so tukaj vrtali luknje za nosilce?

Tu je razgledišče s prozornim dnom, tako da vidiš dol do dna soteske.

V tem delu je nova pot zgrajena nad staro. Preden so prehod po slednji prepovedali, so imeli v steni nad potjo pritrjeno jeklenico za samovarovanje. S tem je bila to res imenitna ferata, po kakršni bi se z veseljem preizkusil.

Na takih mestih bi varovalna jeklenica še kako prav prišla. Da ne bo pomote: to je ostanek stare poti, nova je speljana nad tem.

Bližamo se glavnemu mostu.

Ti trije so se menda hkrati obesili na isto jeklenico in se hoteli prepeljati na drugo stran reke (zip-line). Jeklenica ni zdržala, potem so pa obisk te poti prepovedali.

Novi most je viseči, prej so pa hodili po cevi.

Ostal je še sestop ob steni do proge.

Zadnji del vodi ob navpični steni in nad železniškim mostom.