Bosna (2011)

O predavanju jedrskega predavatelja o slovenskih gorah v Sarajevu, o toplih in prijaznih ljudeh, o nesmiselni vojni, o mlademu Srbu iz Sarajeva, ki se po dolgih letih vrača v svoje rodno mesto, o tem kako je Mustafa preganjal medveda in o ljubiteljih narave, ki se po njej najraje vozijo.

Konec leta 2010 je v moji pisarni pozvonil telefon: »Kličejo vas iz veleposlaništva Slovenije v Sarajevu. Veleposlanik bi rad govoril z vami.« Slovenski veleposlanik v Sarajevu bi rad govoril z mano? Kaj pa se dogaja, kaj imajo jedrskega v Bosni in Hercegovini, le zakaj me kliče veleposlanik? Veleposlaniki me pač ne kličejo prav pogosto. Kdo pa je slovenski veleposlanik v Sarajevu. Čakaj, čakaj, mar ni tam moj stari znanec Andrej? Alpinist Andrej Grasseli? Pred dobrimi tremi desetletji sva se spoznala med nepozabnim silvestrovanjem na Bivaku IV, kasneje pa sva skupaj služila jugoslovansko vojsko v isti vojašnici. Vsa ta leta sicer nisva doživela veliko skupnega, toda ohranila sva neko spoštljivo znanstvo. Najini poti sta se nekajkrat križali tudi na mednarodnem področju, kjer imam občasno opravka tudi z našimi diplomati.

Telefonski klic sem torej prevzel z veseljem in nasmehom: »Kako si kaj, gospod veleposlanik? Kako je kaj v Sarajevu? Kaj lahko naredi jedrska uprava za vas tam spodaj?« Kot sem domneval, me Andrej res ni klical zaradi jedrskih zadev, pač pa zaradi najinega hribovskega znanstva. Iskal je primernega predavatelja, ki bi prišel v Sarajevo predavat o slovenskih gorah. Kot bivši alpinist je tam navezal stike s podobnimi bosanskimi ljubitelji gora, beseda je dala besedo in padla je ideja, da bi nekdo kaj lepega povedal o naših hribih. Dogodek je bil predviden v nekem kulturnem centru sredi Sarajeva.

Seveda nisem imel nič proti, saj sem navajen predavati o naših doživetjih. Imel sem celo že pripravljeno ustrezno predavanje, ki sem ga pred leti že kazal slovenskim rojakom na Rijeki. Trajalo je še nekaj mesecev, da sva uskladila primeren datum, končno pa sva se konec aprila 2011 nek petek zjutraj z Uršo odpeljala z najinim avtodomom bosanskim dogodivščinam naproti. Gospod veleposlanik naju ju pričakal nekje v Sarajevu in naju odpeljal do njegove prikupne rezidence na hribčku nad mestom. Najin Poldi je počakal na slovenskem ozemlju pod nadzorom policistov, naju pa je veleposlanik odpeljal z mercedesom do kulturnega centra. 

Najin Poldi na slovenskem ozemlju v Sarajevu

No, saj sem prišel predstavljat Slovenijo in sem si nekaj pozornosti naše diplomacije vendarle zaslužil. Ampak, malo »nobel« sva se pa le počutila, kajti tisti dan je bil le prvi dan najinega deset dnevnega dopusta. Med dopustom pa se ponavadi ne voziva z diplomatskimi avtomobili …

Še isti večer sem odpredaval približno petdesetim navdušenim poslušalcem. Bili so hvaležna publika in jim je bilo prav prijetno predavati. Spoznala sva glavnega organizatorja dogodka, ki se je z veleposlanikom dogovoril za predavanje. To je bil novinar Zehrudin Isaković, za prijatelje Zeho.  Za naslednja dva dneva je za naju pripravil program hitrega spoznavanja bosanskih gora, da bi se s tem oddolžil za predavanje. V soboto in nedeljo smo postali prijatelji, njegovi nasveti pa so nama pomagali preživeti še preostale dneve pohajkujoč po čudovitih gorah njegove nesrečne domovine.

(Op. 2018: Zeho je kasneje postal znan tudi v Sloveniji po svoji seriji hribovskih oddaj Planine Balkana, ki jih je delal za TV mrežo Al Jazeera)

Takrat, leta 2011, je minevalo že več kot 15 let od nesmiselne vojne, a je dežela še zlepa ni prebolela. Med pohajanjem po gorah sva imela priložnost srečati številne ljudi. Malokje na svetu so tako odprti, prijazni in pripravljeni na pogovor. Seveda k dobri komunikaciji prispeva tudi najino poznavanje njihovega jezika, kar je drugje po svetu na podeželju največkrat velikanska ovira. Vedno pa so pogovori nanesli na bolečine zaradi posledic nesmiselnih vojn.

Srečanja

Lukomir

Po treh urah hoje po izredno slikoviti poti visoko nad skrivnostno sotesko Rakitnice nekje južno pod goro Bjelašnico sva končno prišla do Lukomirja, najvišje vasi v BIH. Leži več kot 1400 metrov nad morjem. Naj spomnim, da je v Sloveniji najvišji kmet Bukovnik pod Raduho, ki je »le« dobrih 1300 metrov visoko. Po okoliških vrhovih se je še belil sneg, tu okoli vasi pa je očitno izginil šele pred kratkim. Vas je prav slikovito postavljena na robu planote visoko nad kanjonom. Hiš je nekaj deset, morda celo več kot 50. Toda sprva nisva videla nobenega življenja, vse hiše so bile zaprte, nekatere tudi že precej poškodovane zaradi večletnega nevzdrževanja. Končno sva le opazila, da se pri eni od hiš nekaj dogaja. Šla sva tja, saj je najslabše kar lahko v takih okoliščinah narediš, da se potuhneš in »po francosko« izgineš. Domačinom bi se zameril, saj so te zagotovo videli, sam pa bi zamudil priložnost za zanimiv klepet.

Pot do Lukomirja visoko nad dolino Rakitnice

Lukomir, najvišja bosanska vas.

Približala sva se torej tisti hiši in pozdravila žensko v srednjih letih. Prijazno, a nekoliko zadržano smo izmenjali običajne fraze za razbijanje ledu: »Dobar dan, kako ste?«, »Pa dobro, a kako vi? Odakle ste došli?«  … Ko sva omenila, da nama je to pot priporočil Zehov prijatelj Fako, se je zadržanost razblinila. »Dođite, sednite. Odmah ću da ispečem kafu!« In že je izginila v hišo pripravljati kavo. Iz hiše pa je prišla starejša ženska in se razgovorila. Da jih v tej vasi živi samo še šest stalnih prebivalcev. Starejših, seveda. Imajo elektriko in stacionarni telefon, za mobilne pa signal ne seže do njih. Lahko poslušajo radio, televizije pa nimajo. Do vasi je speljana precej dolga in precej slaba cesta, ki je pozimi ne plužijo. Minulo zimo so bili preprosto odrezani od sveta, le dvakrat jih je obiskal Fako na motornih sankah. Odtod tako navdušenje, ko sem omenil, da ga poznamo in da naju je on poslal v Lukomir. Včasih so imeli šolo, ki je sedaj ne potrebujejo, saj v vasi ni več otrok. Stavbo so pred kratkim preuredili v ličen Eko centar, nekakšno planinsko postojanko, ki je oskrbovan v poletnih mesecih. Po nakupih morajo v druge kraje, prav tako morajo drugam k zdravniku. Enkrat se je že zgodilo, da je po zbolelega sovaščana priletel helikopter.

Ob Eko centru je tudi novo stranišče starega videza.

Kavica je bila hitro skuhana in prav prijetno jo je bilo popiti tam zunaj pred hišo. Gospe sta prinesli veliko vrečo, polno ročno spletenih nogavic. Kupila sva lepo pisan par, ki sedaj krasi steno najine dnevne sobe.

Medtem sta iz hiše prišla še dva možakarja. Starejši, Ibro, je služil vojsko v Tolminu tako kot jaz, tako da sva imela obilo snovi za debato.

Služili smo v isti kasarni.

Seveda se nismo mogli izogniti vedno prisotni temi njihove zadnje vojne. Kako da so tu za Bjelašnico uspešno branili napade Srbov in da se spopadi tu nikoli niso močno razplamteli. Zato tudi ni zaostalih minskih polj, ki ponekod drugod ljubiteljem narave grenijo potepanja. Pa kako nesmiselno da je bilo vse skupaj. Prej so živeli skupaj, vsi so imeli službe in kar spodobno so živeli. Sedaj pa so narodi med sabo sprti, politiki pokvarjeni in podkupljivi, lopovi so pokradli vse kar je bilo skupnega, velike tovarne so propadle, navaden človek pa ne ve več kako naj stakne kraj s krajem.

Pod Magličem

V slabem vremenu sva pritrmoglavila skorajda do konca slabe ceste pod najvišjo goro BIH Maglićem. Nikjer ni bilo žive duše, popoldne pa sva malo kolovratila po bližnjih vzpetinah in ugotavljala, da za Maglić tokrat pač ni pravi trenutek. Vreme je itak preslabo, snega nad 1500 metri še preveč in premehak je, najlažja pot pa je pretežka za take razmere, saj je celo zavarovana z verigami. 

Za Maglić pač ni bil pravi čas. Lahko sva zgolj malo kolovratila po bližnjih vzpetinah.

Odločila sva se prespati tam zgoraj in naslednji dan nadaljevati proti jugu. Ko pa sva pred temo šla pogledat še nek partizanski spomenik, sva pod neko majhno gozdarsko lopo zagledala šotor, v katerem je očitno nekdo bil. Na najine klice je iz njega pogledala bradata glava človeka v tridesetih letih.

Sprva se je predstavil, da je iz Sarajeva. Potem je opisal, kako je že drugi dan sam na poti. Začel je spodaj na Tjentištu in se prvi dan dvignil do Trnovačkog jezera, kjer je prespal. Tudi on je zaradi vremena in razmer obupal nad Maglićem in je ta dan pripešačil okoli njega do tega kraja. Med pogovorom sva zvedela, da je bil v Sarajeva pravzaprav zgolj rojen. Srbski starši so ga na začetku vojne kot otroka poslali v Beograd, kjer je živel pri stari mami. Takoj sem se pohvalil, da sem jaz tudi preživel otroštvo v Beogradu, a me je hitro ustavil: »Jaz sem imel to srečo, da sem doživel Beograd v najslabših letih jugoslovanskih vojn in Miloševića!« Zdaj že več let živi nekje na Portugalskem in v Španiji. V Bosno da se je vrnil prvič po dolgih letih in da jo šele skuša spoznati. V Sarajevo da bo šel prvič v naslednjih dneh.

Diva Grabovica

V slikoviti dolini Dive Grabovice pod goro Čvrsnico sva srečala Mirsada, navdušenega planinca iz Jablanice. Nekoliko nezaupljivo je poslušal najine želje, da bova naslednji dan kar sama šla gor po dolini po »njegovih« poteh. Poln je bil modrovanj in nasvetov o tem kako je treba hoditi v gore in kako da gore res poznajo samo domačini, tisti iz velikih mest pa pridejo enkrat ali dvakrat in že mislijo, da vse vedo. Spoštljivo sva mu pritrjevala in nekako skušala pojasniti, da že imava nekaj izkušenj in se nekako znajdeva na vsakem terenu. Najino načrtovano pot nama je vendarle podrobno opisal. Naslednji dan sva potem malo bentila, ker naju je na turo poslal v napačni smeri – gor sva hodila po udobni in dolgočasni poti po gozdu, ki bi bila odlična za sproščen sestop. Dol pa sva se mučila po izredno slikoviti, izredno strmi in izredno izpostavljeni stezici, ki bi bila veliko lažja v nasprotni smeri. Toliko o superiornosti lokalnih poznavalcev nad mestnimi škrici.

Visoko nad strminami Dive Grabovice

Sestopna stezica je bila zelo slikovita in kar konkretno zahtevna.

Bivak v zatrepu Dive Grabovice

Opozorilo pred (tedanjo) edino bosansko ferato.

Mirsad nama je povedal tudi zgodbico o še eni prijaznosti, kakršne gojijo tamkajšnji narodi drug do drugega. Nekoč so bosanski planinci organizirali skupinski pohod na Maglić, pod katerim sva bila dan pred tem. Menda se jih je nabralo za skoraj 200 šotorov, ki so jih postavili na obalah Trnovačkega jezera, odkoder naj bi naslednji dan naskočili vrh. Politiki pa so tam pred desetletji zakomplicirali življenje, saj so mejno črto med BIH in Črno Goro potegnili tako nesrečno, da je vrh Maglića v BIH, izhodišče zanj tudi, Trnovačko jezero pa je v Črni Gori. Še več, do tega jezera se iz Črne Gore sploh ne da enostavno, je nekakšno slepo črevo njihove države, ki je najlažje dosegljivo prav z bosanskega izhodišča za Maglić. Planinci menda od nekdaj hodijo tam, čeprav uradno meje ne bi smeli prečkati. No, takrat, ko se jih je v Mirsadovi zgodbi ob jezeru nabralo za 200 šotorov, pa so se Črnogorci organizirali, poslali tja gor svoj policijo in vse ilegalne obiskovalce pregnali nazaj čez mejo. Po Mirsadovem pripovedovanju je bilo največ škode zaradi silne hrane, ki je propadla. Tja so jo odnesli konji, ki pa jih za nazaj ni bilo več in je bilo treba vse pustiti tam. Prijetno planinsko druženje je seveda propadlo, v ogromno kupo pelina odnosov med tamkajšnjimi narodi pa so pač prilili še nekaj grenkobe.

Mustafa

V Divi Grabovici sva šla pred spanjem na sprehod skozi vas. Le nekaj hiš je tam, pa še tiste so večinoma vikendi.

Vasica v Divi Grabovici

Pred eno od hiš je možakar sekal drva. »Dođite, sednite da popričamo!« naju je povabil na njegovo dvorišče. Bil je Mustafa in se je hitro razgovoril. Iz Jablanice, kjer živi in ki je le kakih 15 km daleč, se je pripeljal z mopedom na dom svojih staršev. Tu ima torej svoj vikend. Tudi on je bil poln srda nad današnjimi skorumpiranimi politiki, nad krutostjo kapitalizma, ko so posamezniki pokradli vse, kar je bilo nekoč skupnega, in nad neumnostjo minule vojne. Tu v njegovi dolini Divi Grabovici pod Čvrsnico da ni bilo hudih bojev, vendar so Bošnjaki držali položaje, ker so se bali, da bi Hrvati čez hribe skušali udariti in prodreti do bližnjih hidroelektrarn na Neretvi. Min da se nama ni treba bati.

Mustafa v domači Divi Grabovici

Poleg hiše ima nekaj čebeljih panjev, zato sva ga pobarala še o drugi nadlogi – medvedih. Iz njegovega pripovedovanja sva čutila, da zanj te zverine pač niso simpatični prebivalci gozdov, za kakršne jih imamo mi, meščani, pač pa trda konkurenca, ki se je je treba znebiti. Opisoval nama je kako se je on »boril« z medvedom, dokler je ta še hodil tam okoli. Zdaj da ga že dolgo ni več.

Panje ima zložene v nekakšni zidani stavbi brez prednje stene. Vzdolž robov stranskih sten je vgradil močne jeklene bodice, ki naj bi preprečile dostop medveda do panjev. A se jih je medo potem lotil od spodaj, tako da je splezal do čebel kake tri metre visoko. Mustafa mu je zato nastavil grobo past: Poln 200 litrski sod je obesil visoko na drevo tako, da je lahko zanihal pred panji in pometel vse kar bi se takrat tam nahajalo. Nihanje je sprožila vrvica, ki jo je nastavil tako, da jo je medved potegnil med plezanjem k panjem. Menda je nekoč medved res padel v to past. Sod je zanihal in ga verjetno zelo močno udaril. Verjetno ga je močno poškodoval, vsekakor pa izredno prestrašil. Mustafa je pravil, da je bilo pred čebelnjakom vse podelano.

Drugič spet mu je Mustafa nastavil past nekako tako, da se je medved ujel v vrvi, ki so bile privezane na velika bruna. Toda bruna niso bila dovolj težka, saj jih je medved odvlekel za sabo. Sled se je videla precej daleč do neke poti, čez katero pa brun ne bi mogel več vleči. Toda sled je izginila, kar si Mustafa razlaga samo tako, da je medved pač naložil bruna na svoje rame in jih odnesel sabo. Nesrečnika niso nikoli našli, tistih brun pa tudi ne. Mustafa pa si je predstavljal, kako debelo bi kdo pogledal, če bi v gozdu zagledal medveda kako nosi bruna na svojih ramenih.

Ljuta

V soboto popoldan naju je najin gostitelj pripeljal k vikendu v dolini Ljute pod goro Treskavico. O bosanskih gorah pred tem najinim potepom nisem vedel kaj dosti, vendar mi je Treskavica ostala v spominu. V edini knjigi o tamkajšnjih gorah, ki jo premorem, Forgotten Beauty, je španski avtor, ki je nekaj let služil pri UNPROFORju in v prostem času oblezel tudi precej tamkajšnjih gora, edino za Treskavico zaradi min popolnoma odsvetoval vzpon. Da jih je tako mnogo, da se je smotrno odpraviti tja gor samo pozimi v globokem snegu s turnimi smučmi. Naš gostitelj pa se naju je naslednji dan namenil peljati prav na to goro! No, ja, sem si mislil, dokler boš ti hodil pred mano, ni problema. Bilo bi naj nas za celo odpravico njegovih prijateljev, podvig pa je predvideval tudi vožnjo s quadi, tistimi čudnimi štirikolesniki za preganjanje po brezpotjih, ki jih sicer jaz zelo sovražim in bi jih kar prepovedal. No, sobotna quadovska izvidnica je vendarle sprožila nekaj pomislekov, da smo potem naslednji dan zamenjali cilj in šli na "čisto" Visočico.

Nikoli prej nisem slišal za to dolino.

Pred vikendom se nas je zbrala zanimiva druščina. Sami fantje oziroma gospodje, le lastnikova žena je bila poleg moje Urše tam za žensko ravnotežje. Na dovozni cesti so se vrstili veliki, moderni terenci, zraven pa še nekaj res velikih quadov.

Glavna tema pogovora tistega večera.

Pri Bosancih je vedno prijetno in nikoli nisi lačen.

Pogovor je tekel o lepotah narave in o tem, kako so se po tej lepi naravi danes preganjali s tistimi štirikolesniki. Pa o tem, katera quadova guma je boljša za kateri teren. Malo sem zastrigel z ušesi, ko sem slišal ceno 600 € za eno gumo in 30.000 € za spodoben quad! Da jim pozimi ni dolgčas, pa se zabavajo z motornimi sanmi, ki morajo tudi biti takega, spodobnega cenovnega razreda. Naslednji dan so nama potem ponosno kazali, kje se da z motornimi sanmi pozimi priropotati na greben Visočice – nekako tako kot bi se pri nas peljal z Rudnega polja na Viševnik!

Izkazalo se je, da je bila to druščina premožnejših, saj so se nama nekateri med njimi predstavili kot imenitni podjetniki. Kar med pogovorom so snovali nove podjetniške ideje. Recimo kako bi lahko zagnali domačo proizvodnjo gum za quade. Nekajkrat sem se moral ugrizniti za jezik, kajti res ne bi bilo primerno tam kot gost udrihati čez te neumne, smrdeče in ropotajoče stroje, ki bi jim po moje morali itak popolnoma prepovedati vožnjo po naravi. Se res ne bi spodobilo. Odnos do tega bo pač moral dozoreti v bosanskih glavah, prav dosti se ne da prehitevati. Sami bodo morali spoznati, da prava ljubezen do narave pač ne more prenašati izživljanja s stroji po divjini.

Delovni dan v Evropi (2009)

O tem, kako zavidljivo prijetne so službene poti in o tem, zakaj se jih sploh ne veselim, o tem, zakaj ne maram Pariza in o nesramežljivi brhki sopotnici.

Svet je vedno manjši. To je trdil moj oče še ko sem bil otrok. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je ugotavljal, da se dobiva z znanci na letalu v Beograd ali iz njega tako, kot se je njegov oče dobival s prijatelji na avtobusu iz Šentjerneja v Novo mesto. Oče je hodil na različne sestanke v takratno prestolnico, stari oče pa na sejme ali po nakupih v prestolnico Dolenjske. No, zdaj pa jaz videvam vedno iste obraze na Brniku ko se ob nečloveških jutranjih urah posedemo v letalo Canadair na poti v prestolnice našega sedanjega sveta in potem pozno zvečer temeljito izžeti tekmujemo kdo bo prvi pritekel do blagajne za plačilo parkirnine. Kajti vrsta pred njo je predzadnja ovira pred končno odrešitvijo v domači postelji.

Verjamem, da si marsikomu pocedijo sline, ko sliši, da pogosto službeno potujem na Dunaj, v Pariz, v Bruselj pa še marsikam drugam po Evropi. »Blagor tebi, jaz bi tudi rad kar naprej potoval v romantični Pariz! Gotovo zelo uživaš!«

Joj, kako se moti! Ko bi vedel, kako brezvezna je večina teh potovanj!

Sedež atomske agencije na Dunaju

Kot jedrski strokovnjak pogosto hodim na Dunaj, kjer je sedež Mednarodne agencije za atomsko energijo. Pot tja je še kar prijetna. Od doma do hotela se lahko pripeljem po avtocesti, vožnja pa mi vzame tri ure in tričetrt. Iz hotela grem naslednji dan kar čez cesto na sestanke, tako da se ni treba ubadati z lokalnimi prevozi. Ker se seveda tudi domov vračam z avtom, ni problemov z zgubljanjem časa na letališčih in z lokalnimi prevozi. Zato mi je Dunaj še najljubši.

Druga pogosta destinacija je Bruselj. Tja je treba z letalom, z letališča v mesto pa se birokrati iz vse Evrope zjutraj zbašemo v mestne avtobuse in se prepeljemo pol ure daleč v center evropskih institucij. Najbolj nadležno je, da je let nazaj šele okoli devetih zvečer, do takrat pa je treba nekako zabiti čas. Največkrat se zavlečem v kak kot letališča in kaj delam na svojem prenosniku.

Od vseh najbolj zoprno in res najmanj romantično mesto je pa zame Pariz! Mest itak ne maram, Pariz pa je zame pravo nasprotje romantičnosti.

Jeseni 2009 je naneslo, da sem moral najprej na sestanek v Bruselj, naslednja dva dneva pa še v Pariz. Z opisom teh treh doživetij polnih dni bi rad bralcu vsaj malo pričaral »lepote« takih službenih potepanj.

Prvi dan

Ura je zvonila ob 5:15, v desetih minutah sem bil še ves »zmečkan« v avtu na poti na Brnik. Parkiral sem v garažni hiši, pokazal osebno in dobil boarding karto, počakal v dolgi vrsti, potegnil iz torbe računalnik, slekel suknjič, potegnil pas iz hlač, dvignil roke, da me je »ovohal« varnostnih s svojim instrumentom, se mučil s ponovnim napeljevanjem pasu v hlače, v čakalnici v prvem nadstropju zagnal prenosnik in pogledal še jutranjo pošto (Brnik je zame najboljše letališče: wifi je zastonj) in se končno nekaj pred sedmo zasidral na skromnem prostorčku v letalu. Med letom je stevardesa prinesla malo solate in veliko preveč salame za priloženo mikro žemljo (Le kje jih dobijo, v trgovinah tako malih kruhkov še nikjer nisem videl!?). Kot vedno, sem se šel igrico »Kako razmazati celo maslo na žemljico in kaj za vraga naj po salami naredim še s priloženo marmelado?«.

(op. leta 2018: v minulih letih nam je Adria prihranila tovrstne borbe z maslom in žemljicami. Zdaj nam dajo samo vodo!)

Po uri in pol smo pristali v Bruslju, naše letalo je parkiralo pri vratih številka 53. Kar pomeni, da smo se znašli na koncu stavbe in da sem moral od letala po kake 300 m dolgem hodniku do osrednjega dela terminala A. Tam sploh še nisem bil zunaj, saj sem moral skupaj s stotinami sopotnikov čez tri nadstropja pravega malega BTCja, kjer ti prijazno ponujajo nakup razne najdražje robe v Evropi. Iz kleti stavbe A sem potem moral spet stotine metrov po hodnikih v osrednjo stavbo letališča, potem nadstropje višje do prostora, kjer prevzameš morebitno prtljago, končno pa mimo carine v dvorano za prihode. Od tam pa spet eno nadstropje dol do podzemnega parkirišča, ki ga prenavljajo odkar zahajam tja. Tam sem počakal na avtobus številka 12 in se več kot pol ure po pristanku končno odpeljal z letališča.

Po naslednje pol ure vožnje z avtobusom sem izstopil na trgu Schuman (Tudi tega prenavljajo odkar hodim tja), kjer sem bil res v centru Evrope. Preden sem vstopil v eno od sestankovalskih stavb, so me še enkrat pregledali z rentgenom, dobiti sem moral še dovolilnico, potem pa sem se končno le usedel na svoje mesto v dvorani. Od doma do tu je bilo pet ur!

Trg Schuman v Bruslju, kamor se zgrinjamo uradniki iz vse Evrope. Okoliške stavbe so polne sejnih sob, kjer se odloča o usodi Evropske skupnosti

Sestanek je trajal dve uri.

------

Nekaj pred eno sem se odpravil do metroja na Schumanu in se peljal štiri postaje proti centru. Tam sem moral v podzemlju slediti precej zmedenim kažipotom do druge proge, po kateri je vozil podzemni tramvaj. Povsod so bili opozorilni napisi o preusmeritvi proge, ker pa ne znam ne francosko ne nizozemsko, mi ni bilo čisto jasno kaj pomenijo. Tako sem trepetal, da se mi ne bo ponovila lanska zgodba, ko nisem izstopil na pravi postaji in se odpeljal kakih 20 km daleč iz Bruslja proti jugu. No, na srečo sem tokrat »zadel« postajo Brussels Midi, odkoder vozi hitri vlak v Pariz. Cjazenje do tu je trajalo skoraj eno uro.

Nakup vozovnice za vlak je bil pravi projekt! V polni čakalnici sem dobil listek s številko, potem pa skoraj pol ure čakal, da sem prišel na vrsto. Končno sem se ob 14:43 odpeljal s hitrim vlakom Thalys na jug proti Parizu. Dobro uro s tristo na uro in bili smo na Gare Nord. Medtem se me je že lotevala lakota in sem se podal iskati kaj primernega. Pariške lokalčke sovražim, saj so višek neudobnosti! Mizice so čisto ozke, kadar je pred tabo krožnik, skorajda nimaš kam položiti rok. Če se hočeš usesti, ti mora natakar mizico odmakniti, saj se sicer ne moreš zriniti na stol za njo. Doživel sem že, da so bile mize tako natlačene v majhnem prostoru, da so z zadnjo kar zadelali vhodna vrata. Dobrot razvpite francoske hrane nikoli nisem dojel, meni preprosto niso všeč. Tako sem tistega dne malo krožil tam okoli Gare Nord, dokler nisem našel res dobrega lokala: turški kebab! Te imam najraje.

Ko so Turki malo potolažili moj želodec, sem se lotil še zadnje etape tega »romantičnega« popotovanja. Pariški metro je zame vrhunski orientacijski izziv, čepram mislim, da sem kar nadarjen za te reči. V Parizu sem bil takrat namenjen na sedež OECD, ki je v jugozahodnem delu mesta. Direktne proge metroja do tja z Gare Nord ni, vmes je treba prestopiti. Kje in kako mi je vedno znova uganka. Tudi tokrat sem moral najprej skrbno študirati zemljevide, ugotavljati pravo smer metroja in potem med vožnjo skrbno primerjati imena mimoidočih postaj s tistimi na zemljevidu nad vrati. Vagoni metroja so vedno nabito polni, ljudje se prerivajo not in ven, telefonarijo, berejo časopise … Pravzaprav je opazovanje vsega tega dogajanja še najzanimivejši del takega potovanja, ampak kaj ko se ga človek že po petih minutah naveliča.

V pariškem podzemlju se je vedno težko znajti.

Končno sem okoli šestih zvečer izstopil na svoji postaji, našel svoj nesramno drag hotelček (120 € na noč za majhno sobico, kar je za Pariz še kar poceni). Ker nimam prav nobenega veselja pohajkovati po ozkih ulicah Pariza, ki so si vse podobne kot jajce jajcu (barčki z mizicami na cesti, pekarnice, prodajalnice zelenjave, dragi butiki …), sem se, kot običajno, spravil v posteljo, zagnal svojega popotnega prijatelja in preživel večer ob svojih domačih ali službenih konjičkih.

Razkošje pariških hotelov. Do postelje lahko prideš samo bočno. Preden stopiš v stranišle, se moraš že v sobi odločiti kaj boš notri počel. Prostora za obračanje notri skorajda ni.

Drugi dan

V Parizu ne hodim na hotelske zajtrke, ker se mi zdi škoda dati 12 € za malo kave, kruha, masla in croissant. Raje sem v prvi pekarnici kupil masleni rogljiček. Ob devetih sem bil na sedežu OECD, kjer smo modrovali, zbrani z vsega sveta, tja do šestih zvečer. No, ja, tema je bila še kar zanimiva, tako da vsaj strokovno ni bila izguba časa. Za kosilo sem se s stotinami sotrpinov iz vseh vzporedno potekajočih sestankov zgrnil v menzo, ki so jo menda pred kratkim prenovili. Neverjetno, kako so lahko na sedežu organizacije najbolj bogatih držav sveta naredili nekaj tako nerodnega! Hrano so pripravljali v treh ločenih kotih velikega prostora in to eno po eno porcijo. Čakajoči smo se prerivali v treh dooolgih vrstah skoraj pol ure, dokler nismo dočakali tistih svojih makaronov ali kar smo pač hoteli. Za blagajno, pred katero je bila četrta vrsta, pa si je bilo treba izboriti še sedež v premajhni jedilnici. Res neverjetno, kako jim je uspelo narediti nekaj novega, pa tako neučinkovitega.

Kljub temu, da sem cel dan samo sedel na sestanku, sem bil ob šestih zvečer precej sesut. Šel sem na krajši sprehod do Seine, ampak promet in beton me pač ne vznemirjata. Piva ob Seini pa si ne privoščim nikoli več. Enkrat sva se s kolegom naivno usedla v barček ob obali, naročila in popila pivce (3 dl), potem pa doživela šok ob računu: 16 € vsaka steklenica! Menda je bilo to tam ob Seini, kjer se je ubila princesa Diana.

Dan se je torej končal tako kot prejšnji: ob prijetnih računalniških hobijih v hotelski sobici.

Tretji dan

Sestanek na OECD se je končal do kosila, v Ljubljano pa sem lahko odletel šele ob 21:40. Lahko bi si šel ogledovat pariške znamenitosti, a sem nad njimi že večkrat obupal. Saj sem videl že vse, želje po ponavljanju pa nimam. Pred kakim letom sem recimo šel spet enkrat na Eifelov stolp, ampak je bil prav tak kot leta 1993 in 1972 ob mojih predhodnih obiskih. De ja vu. Še dobro, da ne živimo večno, saj bi po nekaj stoletjih postalo res dolgočasno …

Tako sem se po kosilu odpravil kar na dolgo popotovanje do letališča. Pariz je glede tega prav beden. Še najbolj prijetno se je do letališča peljati z avtobusom, ki odpelje izpred slavoloka zmage. Toda do tja moraš najprej z metrojem. V popoldanskih urah pa se avtobus skorajda vedno znajde v prometni gneči, tako da je čas vožnje do letališča popolnoma nepredvidljiv. Druga udobna možnost je taksi, ampak ta je nesramno drag in prav tako ostane v prometni gneči. Preostane še vlak, ki pa je bolj podoben prevozu živine kot pa udobni dostavi do letališča. Najprej moraš pod zemljo na metro in ter ponovno preštudirati kje in kako prestopati. Na poti na letališče sem se do sedaj še vsakič vsaj malo izgubil v tem podzemnem labirintu. Popoldne so vagoni nabito polni, po hodnikih med progami pa se valijo množice ljudi. Na eni od železniških postaj je treba najti pravi peron, kjer potem čakaš še s stotinami drugih na tvoj vlak. Tisti proti letališču ni edini, ki odpelje s tega perona. Nekoč sem že stopil na napačnega in sem moral potem nekje v predmestjih prestopati na vlak, ki me je peljal nazaj do križišča, kjer sem zgrešil. Med čakajočimi na postaji se sprehajajo policaji-specialci z brzostrelkami v roki in prsti na petelinih! Kar pogosto se lahko kratkočasiš z opazovanjem mučne scene, ko se spravijo na kakega razcapanca in pregledujejo njegove papirje.

No, tokrat sem na pravi vlak tam čakal »le« pol ure. Žal pa to ni le letališki vlak, pač pa lokalec proti predmestjem, kamor menda hočejo ob teh urah skorajda vsi. Stati sem moral nekje na začetku vagona, zraven pa je vse prisotne s svojimi modrostmi zabavala popolnoma zapita ali drogirana petdesetletnica, ki ji je asistiral kakih deset let mlajši moški podobnega videza. Na srečo sta nas zapustila že čez tri postaje.

Po takem, več kot uro trajajočem »romantičnem« popotovanju po pariškem podzemlju, sem se okoli petih popoldne pripeljal na letališče Charles de Gaule, ki mu jaz dam zlato kolajno za najslabše urejeno letališče. Arhitekti so si dali duška pri izumljanju zapletenih in nekonvencionalnih oblik številnih terminalov, med katerimi blodimo izgubljeni popotniki. Na srečo se je Adria zasidrala v terminal 1, ki sem se ga zadnja leta nekako navadil in me ne zmede vsakič znova. Zdaj vem, da se lahko prijavim za let kar prek Lufthansinega avtomata in da je v kleti klop, ob kateri je vtičnica za moj prenosnik. Te vtičnice imam preštete po vseh pomembnih letališčih, saj so ključne za moje preživetje. Pa prav nesramno malo jih je, novejše kot je letališče, manj jih dajo na razpolago! Tam, v teh osamljenih čakalnicah, marsikdaj naredim zelo veliko ali za svojo službo ali pa za svoje hobije. Moji kolegi v službi se že kar malo bojijo mojih posedanj na letališčih, saj vedo, da se bom vrnil s kupom novih idej.

Okoli devetih zvečer sem se moral zbrcati iz svojega virtualnega sveta nazaj v realnost in se odpeljati po tekočem traku dve nadstropji više do svojega izhoda. Tam pa spet računalnik ven iz torbe, pas dol, roke kvišku, pas nazaj … Pol ure pred odhodom se sopotniki skrivoma ogledujemo in oprezamo za kakim znancem. Tokrat jih ni bilo, le eden od naših poslancev je čakal na vrnitev domov. Četrt ure pred odhodom nas naženejo po hodniku proti letalu, toda tik pred njim je treba po stopnicah dol, ven, nekaj metrov do Adrijinega Canadaira in po njegovih stopnicah gor. Največkrat pa nas vse zdolgočasene zbašejo v avtobus in potegnejo nekaj kilometrov daleč na obrobje letališča, kjer čaka naša slovenska ptica.

No, včasih pa je lahko tudi to zabavno. Nekoč sem se tako zdrenjal s tropico podobno zdolgočasenih poslovnežev v avtobus v Zürichu. Zadnji hip je vstopila še brhka mladenka v poznih dvajsetih letih v beli obleki in s črnimi, rožastimi nogavicami, takimi, da smo vsi moški hote ali nehote strmeli tja dol in si mislili vsak svoje. Mladenka pa popolnoma sproščeno potegne telefon in se začne na glas pogovarjati v angleščini. Vsi smo slišali in seveda vsi poslušali, da je bil sogovornik nek intimni prijatelj, ki se je očitno istočasno vkrcaval na letalo na Dunaju. Romantično (tokrat pa res!) mu je žgolela o svojem veselju, da se bosta že čez kako urico srečala v Sloveniji. Ko je končala, je takoj poklicala še prijateljico. Tokrat je govorila v štajerščini, glavno sporočilo pa je bilo naslednje: »Čuj, a veš kaj imam na sebi! Tiste, ja tiste nogavice, ki sva jih zadnjič gledali, sem kupila. A veš, da je to cel komplet, nogavice in body zgoraj. Super je, a veš, da imam na sebi samo to. Čez sem pa vrgla eno belo oblekico. Joj, komaj čakam, da ti pokažem!«.

Nekaj takega je takrat privlačilo moške
poglede. Foto s spleta.

Mi, poslovni gospodje, pa smo poglede z njenih nog diskretno dvigovali navzgor, si predstavljali kaj je pod tisto belo oblekico in bili nevoščljivi onemu tipu na Dunaju, ki bo verjetno še ta večer lahko sam preveril imenitnost tega artikla. Škoda, da smo se medtem že pripeljali do letala in ni bilo časa za kak tretji klic …

Ta, tretji dan svojega tokratnega potovanja ni bilo kakega podobnega razvedrila. V letalu sem utrujen preždel tisto uro in pol, v brošuri, ki jo v predale pred sedeže podtika Mobitel, prebral vse brez razlike, tudi vejice in pike, se spet igral igrico »razmaži maslo na mikro žemljico«, na ljubljanskem letališču opolnoči spet dirkal do blagajne za plačilo parkirnine, v avtu poslušal polnočnega gosta na radiu Slovenija in končno po polnoči padel doma v posteljo.

Res so fine te službene poti po Evropi!