Delovni dan v Evropi (2009)

O tem, kako zavidljivo prijetne so službene poti in o tem, zakaj se jih sploh ne veselim, o tem, zakaj ne maram Pariza in o nesramežljivi brhki sopotnici.

Svet je vedno manjši. To je trdil moj oče še ko sem bil otrok. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je ugotavljal, da se dobiva z znanci na letalu v Beograd ali iz njega tako, kot se je njegov oče dobival s prijatelji na avtobusu iz Šentjerneja v Novo mesto. Oče je hodil na različne sestanke v takratno prestolnico, stari oče pa na sejme ali po nakupih v prestolnico Dolenjske. No, zdaj pa jaz videvam vedno iste obraze na Brniku ko se ob nečloveških jutranjih urah posedemo v letalo Canadair na poti v prestolnice našega sedanjega sveta in potem pozno zvečer temeljito izžeti tekmujemo kdo bo prvi pritekel do blagajne za plačilo parkirnine. Kajti vrsta pred njo je predzadnja ovira pred končno odrešitvijo v domači postelji.

Verjamem, da si marsikomu pocedijo sline, ko sliši, da pogosto službeno potujem na Dunaj, v Pariz, v Bruselj pa še marsikam drugam po Evropi. »Blagor tebi, jaz bi tudi rad kar naprej potoval v romantični Pariz! Gotovo zelo uživaš!«

Joj, kako se moti! Ko bi vedel, kako brezvezna je večina teh potovanj!

Sedež atomske agencije na Dunaju

Kot jedrski strokovnjak pogosto hodim na Dunaj, kjer je sedež Mednarodne agencije za atomsko energijo. Pot tja je še kar prijetna. Od doma do hotela se lahko pripeljem po avtocesti, vožnja pa mi vzame tri ure in tričetrt. Iz hotela grem naslednji dan kar čez cesto na sestanke, tako da se ni treba ubadati z lokalnimi prevozi. Ker se seveda tudi domov vračam z avtom, ni problemov z zgubljanjem časa na letališčih in z lokalnimi prevozi. Zato mi je Dunaj še najljubši.

Druga pogosta destinacija je Bruselj. Tja je treba z letalom, z letališča v mesto pa se birokrati iz vse Evrope zjutraj zbašemo v mestne avtobuse in se prepeljemo pol ure daleč v center evropskih institucij. Najbolj nadležno je, da je let nazaj šele okoli devetih zvečer, do takrat pa je treba nekako zabiti čas. Največkrat se zavlečem v kak kot letališča in kaj delam na svojem prenosniku.

Od vseh najbolj zoprno in res najmanj romantično mesto je pa zame Pariz! Mest itak ne maram, Pariz pa je zame pravo nasprotje romantičnosti.

Jeseni 2009 je naneslo, da sem moral najprej na sestanek v Bruselj, naslednja dva dneva pa še v Pariz. Z opisom teh treh doživetij polnih dni bi rad bralcu vsaj malo pričaral »lepote« takih službenih potepanj.

Prvi dan

Ura je zvonila ob 5:15, v desetih minutah sem bil še ves »zmečkan« v avtu na poti na Brnik. Parkiral sem v garažni hiši, pokazal osebno in dobil boarding karto, počakal v dolgi vrsti, potegnil iz torbe računalnik, slekel suknjič, potegnil pas iz hlač, dvignil roke, da me je »ovohal« varnostnih s svojim instrumentom, se mučil s ponovnim napeljevanjem pasu v hlače, v čakalnici v prvem nadstropju zagnal prenosnik in pogledal še jutranjo pošto (Brnik je zame najboljše letališče: wifi je zastonj) in se končno nekaj pred sedmo zasidral na skromnem prostorčku v letalu. Med letom je stevardesa prinesla malo solate in veliko preveč salame za priloženo mikro žemljo (Le kje jih dobijo, v trgovinah tako malih kruhkov še nikjer nisem videl!?). Kot vedno, sem se šel igrico »Kako razmazati celo maslo na žemljico in kaj za vraga naj po salami naredim še s priloženo marmelado?«.

(op. leta 2018: v minulih letih nam je Adria prihranila tovrstne borbe z maslom in žemljicami. Zdaj nam dajo samo vodo!)

Po uri in pol smo pristali v Bruslju, naše letalo je parkiralo pri vratih številka 53. Kar pomeni, da smo se znašli na koncu stavbe in da sem moral od letala po kake 300 m dolgem hodniku do osrednjega dela terminala A. Tam sploh še nisem bil zunaj, saj sem moral skupaj s stotinami sopotnikov čez tri nadstropja pravega malega BTCja, kjer ti prijazno ponujajo nakup razne najdražje robe v Evropi. Iz kleti stavbe A sem potem moral spet stotine metrov po hodnikih v osrednjo stavbo letališča, potem nadstropje višje do prostora, kjer prevzameš morebitno prtljago, končno pa mimo carine v dvorano za prihode. Od tam pa spet eno nadstropje dol do podzemnega parkirišča, ki ga prenavljajo odkar zahajam tja. Tam sem počakal na avtobus številka 12 in se več kot pol ure po pristanku končno odpeljal z letališča.

Po naslednje pol ure vožnje z avtobusom sem izstopil na trgu Schuman (Tudi tega prenavljajo odkar hodim tja), kjer sem bil res v centru Evrope. Preden sem vstopil v eno od sestankovalskih stavb, so me še enkrat pregledali z rentgenom, dobiti sem moral še dovolilnico, potem pa sem se končno le usedel na svoje mesto v dvorani. Od doma do tu je bilo pet ur!

Trg Schuman v Bruslju, kamor se zgrinjamo uradniki iz vse Evrope. Okoliške stavbe so polne sejnih sob, kjer se odloča o usodi Evropske skupnosti

Sestanek je trajal dve uri.

------

Nekaj pred eno sem se odpravil do metroja na Schumanu in se peljal štiri postaje proti centru. Tam sem moral v podzemlju slediti precej zmedenim kažipotom do druge proge, po kateri je vozil podzemni tramvaj. Povsod so bili opozorilni napisi o preusmeritvi proge, ker pa ne znam ne francosko ne nizozemsko, mi ni bilo čisto jasno kaj pomenijo. Tako sem trepetal, da se mi ne bo ponovila lanska zgodba, ko nisem izstopil na pravi postaji in se odpeljal kakih 20 km daleč iz Bruslja proti jugu. No, na srečo sem tokrat »zadel« postajo Brussels Midi, odkoder vozi hitri vlak v Pariz. Cjazenje do tu je trajalo skoraj eno uro.

Nakup vozovnice za vlak je bil pravi projekt! V polni čakalnici sem dobil listek s številko, potem pa skoraj pol ure čakal, da sem prišel na vrsto. Končno sem se ob 14:43 odpeljal s hitrim vlakom Thalys na jug proti Parizu. Dobro uro s tristo na uro in bili smo na Gare Nord. Medtem se me je že lotevala lakota in sem se podal iskati kaj primernega. Pariške lokalčke sovražim, saj so višek neudobnosti! Mizice so čisto ozke, kadar je pred tabo krožnik, skorajda nimaš kam položiti rok. Če se hočeš usesti, ti mora natakar mizico odmakniti, saj se sicer ne moreš zriniti na stol za njo. Doživel sem že, da so bile mize tako natlačene v majhnem prostoru, da so z zadnjo kar zadelali vhodna vrata. Dobrot razvpite francoske hrane nikoli nisem dojel, meni preprosto niso všeč. Tako sem tistega dne malo krožil tam okoli Gare Nord, dokler nisem našel res dobrega lokala: turški kebab! Te imam najraje.

Ko so Turki malo potolažili moj želodec, sem se lotil še zadnje etape tega »romantičnega« popotovanja. Pariški metro je zame vrhunski orientacijski izziv, čepram mislim, da sem kar nadarjen za te reči. V Parizu sem bil takrat namenjen na sedež OECD, ki je v jugozahodnem delu mesta. Direktne proge metroja do tja z Gare Nord ni, vmes je treba prestopiti. Kje in kako mi je vedno znova uganka. Tudi tokrat sem moral najprej skrbno študirati zemljevide, ugotavljati pravo smer metroja in potem med vožnjo skrbno primerjati imena mimoidočih postaj s tistimi na zemljevidu nad vrati. Vagoni metroja so vedno nabito polni, ljudje se prerivajo not in ven, telefonarijo, berejo časopise … Pravzaprav je opazovanje vsega tega dogajanja še najzanimivejši del takega potovanja, ampak kaj ko se ga človek že po petih minutah naveliča.

V pariškem podzemlju se je vedno težko znajti.

Končno sem okoli šestih zvečer izstopil na svoji postaji, našel svoj nesramno drag hotelček (120 € na noč za majhno sobico, kar je za Pariz še kar poceni). Ker nimam prav nobenega veselja pohajkovati po ozkih ulicah Pariza, ki so si vse podobne kot jajce jajcu (barčki z mizicami na cesti, pekarnice, prodajalnice zelenjave, dragi butiki …), sem se, kot običajno, spravil v posteljo, zagnal svojega popotnega prijatelja in preživel večer ob svojih domačih ali službenih konjičkih.

Razkošje pariških hotelov. Do postelje lahko prideš samo bočno. Preden stopiš v stranišle, se moraš že v sobi odločiti kaj boš notri počel. Prostora za obračanje notri skorajda ni.

Drugi dan

V Parizu ne hodim na hotelske zajtrke, ker se mi zdi škoda dati 12 € za malo kave, kruha, masla in croissant. Raje sem v prvi pekarnici kupil masleni rogljiček. Ob devetih sem bil na sedežu OECD, kjer smo modrovali, zbrani z vsega sveta, tja do šestih zvečer. No, ja, tema je bila še kar zanimiva, tako da vsaj strokovno ni bila izguba časa. Za kosilo sem se s stotinami sotrpinov iz vseh vzporedno potekajočih sestankov zgrnil v menzo, ki so jo menda pred kratkim prenovili. Neverjetno, kako so lahko na sedežu organizacije najbolj bogatih držav sveta naredili nekaj tako nerodnega! Hrano so pripravljali v treh ločenih kotih velikega prostora in to eno po eno porcijo. Čakajoči smo se prerivali v treh dooolgih vrstah skoraj pol ure, dokler nismo dočakali tistih svojih makaronov ali kar smo pač hoteli. Za blagajno, pred katero je bila četrta vrsta, pa si je bilo treba izboriti še sedež v premajhni jedilnici. Res neverjetno, kako jim je uspelo narediti nekaj novega, pa tako neučinkovitega.

Kljub temu, da sem cel dan samo sedel na sestanku, sem bil ob šestih zvečer precej sesut. Šel sem na krajši sprehod do Seine, ampak promet in beton me pač ne vznemirjata. Piva ob Seini pa si ne privoščim nikoli več. Enkrat sva se s kolegom naivno usedla v barček ob obali, naročila in popila pivce (3 dl), potem pa doživela šok ob računu: 16 € vsaka steklenica! Menda je bilo to tam ob Seini, kjer se je ubila princesa Diana.

Dan se je torej končal tako kot prejšnji: ob prijetnih računalniških hobijih v hotelski sobici.

Tretji dan

Sestanek na OECD se je končal do kosila, v Ljubljano pa sem lahko odletel šele ob 21:40. Lahko bi si šel ogledovat pariške znamenitosti, a sem nad njimi že večkrat obupal. Saj sem videl že vse, želje po ponavljanju pa nimam. Pred kakim letom sem recimo šel spet enkrat na Eifelov stolp, ampak je bil prav tak kot leta 1993 in 1972 ob mojih predhodnih obiskih. De ja vu. Še dobro, da ne živimo večno, saj bi po nekaj stoletjih postalo res dolgočasno …

Tako sem se po kosilu odpravil kar na dolgo popotovanje do letališča. Pariz je glede tega prav beden. Še najbolj prijetno se je do letališča peljati z avtobusom, ki odpelje izpred slavoloka zmage. Toda do tja moraš najprej z metrojem. V popoldanskih urah pa se avtobus skorajda vedno znajde v prometni gneči, tako da je čas vožnje do letališča popolnoma nepredvidljiv. Druga udobna možnost je taksi, ampak ta je nesramno drag in prav tako ostane v prometni gneči. Preostane še vlak, ki pa je bolj podoben prevozu živine kot pa udobni dostavi do letališča. Najprej moraš pod zemljo na metro in ter ponovno preštudirati kje in kako prestopati. Na poti na letališče sem se do sedaj še vsakič vsaj malo izgubil v tem podzemnem labirintu. Popoldne so vagoni nabito polni, po hodnikih med progami pa se valijo množice ljudi. Na eni od železniških postaj je treba najti pravi peron, kjer potem čakaš še s stotinami drugih na tvoj vlak. Tisti proti letališču ni edini, ki odpelje s tega perona. Nekoč sem že stopil na napačnega in sem moral potem nekje v predmestjih prestopati na vlak, ki me je peljal nazaj do križišča, kjer sem zgrešil. Med čakajočimi na postaji se sprehajajo policaji-specialci z brzostrelkami v roki in prsti na petelinih! Kar pogosto se lahko kratkočasiš z opazovanjem mučne scene, ko se spravijo na kakega razcapanca in pregledujejo njegove papirje.

No, tokrat sem na pravi vlak tam čakal »le« pol ure. Žal pa to ni le letališki vlak, pač pa lokalec proti predmestjem, kamor menda hočejo ob teh urah skorajda vsi. Stati sem moral nekje na začetku vagona, zraven pa je vse prisotne s svojimi modrostmi zabavala popolnoma zapita ali drogirana petdesetletnica, ki ji je asistiral kakih deset let mlajši moški podobnega videza. Na srečo sta nas zapustila že čez tri postaje.

Po takem, več kot uro trajajočem »romantičnem« popotovanju po pariškem podzemlju, sem se okoli petih popoldne pripeljal na letališče Charles de Gaule, ki mu jaz dam zlato kolajno za najslabše urejeno letališče. Arhitekti so si dali duška pri izumljanju zapletenih in nekonvencionalnih oblik številnih terminalov, med katerimi blodimo izgubljeni popotniki. Na srečo se je Adria zasidrala v terminal 1, ki sem se ga zadnja leta nekako navadil in me ne zmede vsakič znova. Zdaj vem, da se lahko prijavim za let kar prek Lufthansinega avtomata in da je v kleti klop, ob kateri je vtičnica za moj prenosnik. Te vtičnice imam preštete po vseh pomembnih letališčih, saj so ključne za moje preživetje. Pa prav nesramno malo jih je, novejše kot je letališče, manj jih dajo na razpolago! Tam, v teh osamljenih čakalnicah, marsikdaj naredim zelo veliko ali za svojo službo ali pa za svoje hobije. Moji kolegi v službi se že kar malo bojijo mojih posedanj na letališčih, saj vedo, da se bom vrnil s kupom novih idej.

Okoli devetih zvečer sem se moral zbrcati iz svojega virtualnega sveta nazaj v realnost in se odpeljati po tekočem traku dve nadstropji više do svojega izhoda. Tam pa spet računalnik ven iz torbe, pas dol, roke kvišku, pas nazaj … Pol ure pred odhodom se sopotniki skrivoma ogledujemo in oprezamo za kakim znancem. Tokrat jih ni bilo, le eden od naših poslancev je čakal na vrnitev domov. Četrt ure pred odhodom nas naženejo po hodniku proti letalu, toda tik pred njim je treba po stopnicah dol, ven, nekaj metrov do Adrijinega Canadaira in po njegovih stopnicah gor. Največkrat pa nas vse zdolgočasene zbašejo v avtobus in potegnejo nekaj kilometrov daleč na obrobje letališča, kjer čaka naša slovenska ptica.

No, včasih pa je lahko tudi to zabavno. Nekoč sem se tako zdrenjal s tropico podobno zdolgočasenih poslovnežev v avtobus v Zürichu. Zadnji hip je vstopila še brhka mladenka v poznih dvajsetih letih v beli obleki in s črnimi, rožastimi nogavicami, takimi, da smo vsi moški hote ali nehote strmeli tja dol in si mislili vsak svoje. Mladenka pa popolnoma sproščeno potegne telefon in se začne na glas pogovarjati v angleščini. Vsi smo slišali in seveda vsi poslušali, da je bil sogovornik nek intimni prijatelj, ki se je očitno istočasno vkrcaval na letalo na Dunaju. Romantično (tokrat pa res!) mu je žgolela o svojem veselju, da se bosta že čez kako urico srečala v Sloveniji. Ko je končala, je takoj poklicala še prijateljico. Tokrat je govorila v štajerščini, glavno sporočilo pa je bilo naslednje: »Čuj, a veš kaj imam na sebi! Tiste, ja tiste nogavice, ki sva jih zadnjič gledali, sem kupila. A veš, da je to cel komplet, nogavice in body zgoraj. Super je, a veš, da imam na sebi samo to. Čez sem pa vrgla eno belo oblekico. Joj, komaj čakam, da ti pokažem!«.

Nekaj takega je takrat privlačilo moške
poglede. Foto s spleta.

Mi, poslovni gospodje, pa smo poglede z njenih nog diskretno dvigovali navzgor, si predstavljali kaj je pod tisto belo oblekico in bili nevoščljivi onemu tipu na Dunaju, ki bo verjetno še ta večer lahko sam preveril imenitnost tega artikla. Škoda, da smo se medtem že pripeljali do letala in ni bilo časa za kak tretji klic …

Ta, tretji dan svojega tokratnega potovanja ni bilo kakega podobnega razvedrila. V letalu sem utrujen preždel tisto uro in pol, v brošuri, ki jo v predale pred sedeže podtika Mobitel, prebral vse brez razlike, tudi vejice in pike, se spet igral igrico »razmaži maslo na mikro žemljico«, na ljubljanskem letališču opolnoči spet dirkal do blagajne za plačilo parkirnine, v avtu poslušal polnočnega gosta na radiu Slovenija in končno po polnoči padel doma v posteljo.

Res so fine te službene poti po Evropi!