Bosna (2011)

O predavanju jedrskega predavatelja o slovenskih gorah v Sarajevu, o toplih in prijaznih ljudeh, o nesmiselni vojni, o mlademu Srbu iz Sarajeva, ki se po dolgih letih vrača v svoje rodno mesto, o tem kako je Mustafa preganjal medveda in o ljubiteljih narave, ki se po njej najraje vozijo.

Konec leta 2010 je v moji pisarni pozvonil telefon: »Kličejo vas iz veleposlaništva Slovenije v Sarajevu. Veleposlanik bi rad govoril z vami.« Slovenski veleposlanik v Sarajevu bi rad govoril z mano? Kaj pa se dogaja, kaj imajo jedrskega v Bosni in Hercegovini, le zakaj me kliče veleposlanik? Veleposlaniki me pač ne kličejo prav pogosto. Kdo pa je slovenski veleposlanik v Sarajevu. Čakaj, čakaj, mar ni tam moj stari znanec Andrej? Alpinist Andrej Grasseli? Pred dobrimi tremi desetletji sva se spoznala med nepozabnim silvestrovanjem na Bivaku IV, kasneje pa sva skupaj služila jugoslovansko vojsko v isti vojašnici. Vsa ta leta sicer nisva doživela veliko skupnega, toda ohranila sva neko spoštljivo znanstvo. Najini poti sta se nekajkrat križali tudi na mednarodnem področju, kjer imam občasno opravka tudi z našimi diplomati.

Telefonski klic sem torej prevzel z veseljem in nasmehom: »Kako si kaj, gospod veleposlanik? Kako je kaj v Sarajevu? Kaj lahko naredi jedrska uprava za vas tam spodaj?« Kot sem domneval, me Andrej res ni klical zaradi jedrskih zadev, pač pa zaradi najinega hribovskega znanstva. Iskal je primernega predavatelja, ki bi prišel v Sarajevo predavat o slovenskih gorah. Kot bivši alpinist je tam navezal stike s podobnimi bosanskimi ljubitelji gora, beseda je dala besedo in padla je ideja, da bi nekdo kaj lepega povedal o naših hribih. Dogodek je bil predviden v nekem kulturnem centru sredi Sarajeva.

Seveda nisem imel nič proti, saj sem navajen predavati o naših doživetjih. Imel sem celo že pripravljeno ustrezno predavanje, ki sem ga pred leti že kazal slovenskim rojakom na Rijeki. Trajalo je še nekaj mesecev, da sva uskladila primeren datum, končno pa sva se konec aprila 2011 nek petek zjutraj z Uršo odpeljala z najinim avtodomom bosanskim dogodivščinam naproti. Gospod veleposlanik naju ju pričakal nekje v Sarajevu in naju odpeljal do njegove prikupne rezidence na hribčku nad mestom. Najin Poldi je počakal na slovenskem ozemlju pod nadzorom policistov, naju pa je veleposlanik odpeljal z mercedesom do kulturnega centra. 

Najin Poldi na slovenskem ozemlju v Sarajevu

No, saj sem prišel predstavljat Slovenijo in sem si nekaj pozornosti naše diplomacije vendarle zaslužil. Ampak, malo »nobel« sva se pa le počutila, kajti tisti dan je bil le prvi dan najinega deset dnevnega dopusta. Med dopustom pa se ponavadi ne voziva z diplomatskimi avtomobili …

Še isti večer sem odpredaval približno petdesetim navdušenim poslušalcem. Bili so hvaležna publika in jim je bilo prav prijetno predavati. Spoznala sva glavnega organizatorja dogodka, ki se je z veleposlanikom dogovoril za predavanje. To je bil novinar Zehrudin Isaković, za prijatelje Zeho.  Za naslednja dva dneva je za naju pripravil program hitrega spoznavanja bosanskih gora, da bi se s tem oddolžil za predavanje. V soboto in nedeljo smo postali prijatelji, njegovi nasveti pa so nama pomagali preživeti še preostale dneve pohajkujoč po čudovitih gorah njegove nesrečne domovine.

(Op. 2018: Zeho je kasneje postal znan tudi v Sloveniji po svoji seriji hribovskih oddaj Planine Balkana, ki jih je delal za TV mrežo Al Jazeera)

Takrat, leta 2011, je minevalo že več kot 15 let od nesmiselne vojne, a je dežela še zlepa ni prebolela. Med pohajanjem po gorah sva imela priložnost srečati številne ljudi. Malokje na svetu so tako odprti, prijazni in pripravljeni na pogovor. Seveda k dobri komunikaciji prispeva tudi najino poznavanje njihovega jezika, kar je drugje po svetu na podeželju največkrat velikanska ovira. Vedno pa so pogovori nanesli na bolečine zaradi posledic nesmiselnih vojn.

Srečanja

Lukomir

Po treh urah hoje po izredno slikoviti poti visoko nad skrivnostno sotesko Rakitnice nekje južno pod goro Bjelašnico sva končno prišla do Lukomirja, najvišje vasi v BIH. Leži več kot 1400 metrov nad morjem. Naj spomnim, da je v Sloveniji najvišji kmet Bukovnik pod Raduho, ki je »le« dobrih 1300 metrov visoko. Po okoliških vrhovih se je še belil sneg, tu okoli vasi pa je očitno izginil šele pred kratkim. Vas je prav slikovito postavljena na robu planote visoko nad kanjonom. Hiš je nekaj deset, morda celo več kot 50. Toda sprva nisva videla nobenega življenja, vse hiše so bile zaprte, nekatere tudi že precej poškodovane zaradi večletnega nevzdrževanja. Končno sva le opazila, da se pri eni od hiš nekaj dogaja. Šla sva tja, saj je najslabše kar lahko v takih okoliščinah narediš, da se potuhneš in »po francosko« izgineš. Domačinom bi se zameril, saj so te zagotovo videli, sam pa bi zamudil priložnost za zanimiv klepet.

Pot do Lukomirja visoko nad dolino Rakitnice

Lukomir, najvišja bosanska vas.

Približala sva se torej tisti hiši in pozdravila žensko v srednjih letih. Prijazno, a nekoliko zadržano smo izmenjali običajne fraze za razbijanje ledu: »Dobar dan, kako ste?«, »Pa dobro, a kako vi? Odakle ste došli?«  … Ko sva omenila, da nama je to pot priporočil Zehov prijatelj Fako, se je zadržanost razblinila. »Dođite, sednite. Odmah ću da ispečem kafu!« In že je izginila v hišo pripravljati kavo. Iz hiše pa je prišla starejša ženska in se razgovorila. Da jih v tej vasi živi samo še šest stalnih prebivalcev. Starejših, seveda. Imajo elektriko in stacionarni telefon, za mobilne pa signal ne seže do njih. Lahko poslušajo radio, televizije pa nimajo. Do vasi je speljana precej dolga in precej slaba cesta, ki je pozimi ne plužijo. Minulo zimo so bili preprosto odrezani od sveta, le dvakrat jih je obiskal Fako na motornih sankah. Odtod tako navdušenje, ko sem omenil, da ga poznamo in da naju je on poslal v Lukomir. Včasih so imeli šolo, ki je sedaj ne potrebujejo, saj v vasi ni več otrok. Stavbo so pred kratkim preuredili v ličen Eko centar, nekakšno planinsko postojanko, ki je oskrbovan v poletnih mesecih. Po nakupih morajo v druge kraje, prav tako morajo drugam k zdravniku. Enkrat se je že zgodilo, da je po zbolelega sovaščana priletel helikopter.

Ob Eko centru je tudi novo stranišče starega videza.

Kavica je bila hitro skuhana in prav prijetno jo je bilo popiti tam zunaj pred hišo. Gospe sta prinesli veliko vrečo, polno ročno spletenih nogavic. Kupila sva lepo pisan par, ki sedaj krasi steno najine dnevne sobe.

Medtem sta iz hiše prišla še dva možakarja. Starejši, Ibro, je služil vojsko v Tolminu tako kot jaz, tako da sva imela obilo snovi za debato.

Služili smo v isti kasarni.

Seveda se nismo mogli izogniti vedno prisotni temi njihove zadnje vojne. Kako da so tu za Bjelašnico uspešno branili napade Srbov in da se spopadi tu nikoli niso močno razplamteli. Zato tudi ni zaostalih minskih polj, ki ponekod drugod ljubiteljem narave grenijo potepanja. Pa kako nesmiselno da je bilo vse skupaj. Prej so živeli skupaj, vsi so imeli službe in kar spodobno so živeli. Sedaj pa so narodi med sabo sprti, politiki pokvarjeni in podkupljivi, lopovi so pokradli vse kar je bilo skupnega, velike tovarne so propadle, navaden človek pa ne ve več kako naj stakne kraj s krajem.

Pod Magličem

V slabem vremenu sva pritrmoglavila skorajda do konca slabe ceste pod najvišjo goro BIH Maglićem. Nikjer ni bilo žive duše, popoldne pa sva malo kolovratila po bližnjih vzpetinah in ugotavljala, da za Maglić tokrat pač ni pravi trenutek. Vreme je itak preslabo, snega nad 1500 metri še preveč in premehak je, najlažja pot pa je pretežka za take razmere, saj je celo zavarovana z verigami. 

Za Maglić pač ni bil pravi čas. Lahko sva zgolj malo kolovratila po bližnjih vzpetinah.

Odločila sva se prespati tam zgoraj in naslednji dan nadaljevati proti jugu. Ko pa sva pred temo šla pogledat še nek partizanski spomenik, sva pod neko majhno gozdarsko lopo zagledala šotor, v katerem je očitno nekdo bil. Na najine klice je iz njega pogledala bradata glava človeka v tridesetih letih.

Sprva se je predstavil, da je iz Sarajeva. Potem je opisal, kako je že drugi dan sam na poti. Začel je spodaj na Tjentištu in se prvi dan dvignil do Trnovačkog jezera, kjer je prespal. Tudi on je zaradi vremena in razmer obupal nad Maglićem in je ta dan pripešačil okoli njega do tega kraja. Med pogovorom sva zvedela, da je bil v Sarajeva pravzaprav zgolj rojen. Srbski starši so ga na začetku vojne kot otroka poslali v Beograd, kjer je živel pri stari mami. Takoj sem se pohvalil, da sem jaz tudi preživel otroštvo v Beogradu, a me je hitro ustavil: »Jaz sem imel to srečo, da sem doživel Beograd v najslabših letih jugoslovanskih vojn in Miloševića!« Zdaj že več let živi nekje na Portugalskem in v Španiji. V Bosno da se je vrnil prvič po dolgih letih in da jo šele skuša spoznati. V Sarajevo da bo šel prvič v naslednjih dneh.

Diva Grabovica

V slikoviti dolini Dive Grabovice pod goro Čvrsnico sva srečala Mirsada, navdušenega planinca iz Jablanice. Nekoliko nezaupljivo je poslušal najine želje, da bova naslednji dan kar sama šla gor po dolini po »njegovih« poteh. Poln je bil modrovanj in nasvetov o tem kako je treba hoditi v gore in kako da gore res poznajo samo domačini, tisti iz velikih mest pa pridejo enkrat ali dvakrat in že mislijo, da vse vedo. Spoštljivo sva mu pritrjevala in nekako skušala pojasniti, da že imava nekaj izkušenj in se nekako znajdeva na vsakem terenu. Najino načrtovano pot nama je vendarle podrobno opisal. Naslednji dan sva potem malo bentila, ker naju je na turo poslal v napačni smeri – gor sva hodila po udobni in dolgočasni poti po gozdu, ki bi bila odlična za sproščen sestop. Dol pa sva se mučila po izredno slikoviti, izredno strmi in izredno izpostavljeni stezici, ki bi bila veliko lažja v nasprotni smeri. Toliko o superiornosti lokalnih poznavalcev nad mestnimi škrici.

Visoko nad strminami Dive Grabovice

Sestopna stezica je bila zelo slikovita in kar konkretno zahtevna.

Bivak v zatrepu Dive Grabovice

Opozorilo pred (tedanjo) edino bosansko ferato.

Mirsad nama je povedal tudi zgodbico o še eni prijaznosti, kakršne gojijo tamkajšnji narodi drug do drugega. Nekoč so bosanski planinci organizirali skupinski pohod na Maglić, pod katerim sva bila dan pred tem. Menda se jih je nabralo za skoraj 200 šotorov, ki so jih postavili na obalah Trnovačkega jezera, odkoder naj bi naslednji dan naskočili vrh. Politiki pa so tam pred desetletji zakomplicirali življenje, saj so mejno črto med BIH in Črno Goro potegnili tako nesrečno, da je vrh Maglića v BIH, izhodišče zanj tudi, Trnovačko jezero pa je v Črni Gori. Še več, do tega jezera se iz Črne Gore sploh ne da enostavno, je nekakšno slepo črevo njihove države, ki je najlažje dosegljivo prav z bosanskega izhodišča za Maglić. Planinci menda od nekdaj hodijo tam, čeprav uradno meje ne bi smeli prečkati. No, takrat, ko se jih je v Mirsadovi zgodbi ob jezeru nabralo za 200 šotorov, pa so se Črnogorci organizirali, poslali tja gor svoj policijo in vse ilegalne obiskovalce pregnali nazaj čez mejo. Po Mirsadovem pripovedovanju je bilo največ škode zaradi silne hrane, ki je propadla. Tja so jo odnesli konji, ki pa jih za nazaj ni bilo več in je bilo treba vse pustiti tam. Prijetno planinsko druženje je seveda propadlo, v ogromno kupo pelina odnosov med tamkajšnjimi narodi pa so pač prilili še nekaj grenkobe.

Mustafa

V Divi Grabovici sva šla pred spanjem na sprehod skozi vas. Le nekaj hiš je tam, pa še tiste so večinoma vikendi.

Vasica v Divi Grabovici

Pred eno od hiš je možakar sekal drva. »Dođite, sednite da popričamo!« naju je povabil na njegovo dvorišče. Bil je Mustafa in se je hitro razgovoril. Iz Jablanice, kjer živi in ki je le kakih 15 km daleč, se je pripeljal z mopedom na dom svojih staršev. Tu ima torej svoj vikend. Tudi on je bil poln srda nad današnjimi skorumpiranimi politiki, nad krutostjo kapitalizma, ko so posamezniki pokradli vse, kar je bilo nekoč skupnega, in nad neumnostjo minule vojne. Tu v njegovi dolini Divi Grabovici pod Čvrsnico da ni bilo hudih bojev, vendar so Bošnjaki držali položaje, ker so se bali, da bi Hrvati čez hribe skušali udariti in prodreti do bližnjih hidroelektrarn na Neretvi. Min da se nama ni treba bati.

Mustafa v domači Divi Grabovici

Poleg hiše ima nekaj čebeljih panjev, zato sva ga pobarala še o drugi nadlogi – medvedih. Iz njegovega pripovedovanja sva čutila, da zanj te zverine pač niso simpatični prebivalci gozdov, za kakršne jih imamo mi, meščani, pač pa trda konkurenca, ki se je je treba znebiti. Opisoval nama je kako se je on »boril« z medvedom, dokler je ta še hodil tam okoli. Zdaj da ga že dolgo ni več.

Panje ima zložene v nekakšni zidani stavbi brez prednje stene. Vzdolž robov stranskih sten je vgradil močne jeklene bodice, ki naj bi preprečile dostop medveda do panjev. A se jih je medo potem lotil od spodaj, tako da je splezal do čebel kake tri metre visoko. Mustafa mu je zato nastavil grobo past: Poln 200 litrski sod je obesil visoko na drevo tako, da je lahko zanihal pred panji in pometel vse kar bi se takrat tam nahajalo. Nihanje je sprožila vrvica, ki jo je nastavil tako, da jo je medved potegnil med plezanjem k panjem. Menda je nekoč medved res padel v to past. Sod je zanihal in ga verjetno zelo močno udaril. Verjetno ga je močno poškodoval, vsekakor pa izredno prestrašil. Mustafa je pravil, da je bilo pred čebelnjakom vse podelano.

Drugič spet mu je Mustafa nastavil past nekako tako, da se je medved ujel v vrvi, ki so bile privezane na velika bruna. Toda bruna niso bila dovolj težka, saj jih je medved odvlekel za sabo. Sled se je videla precej daleč do neke poti, čez katero pa brun ne bi mogel več vleči. Toda sled je izginila, kar si Mustafa razlaga samo tako, da je medved pač naložil bruna na svoje rame in jih odnesel sabo. Nesrečnika niso nikoli našli, tistih brun pa tudi ne. Mustafa pa si je predstavljal, kako debelo bi kdo pogledal, če bi v gozdu zagledal medveda kako nosi bruna na svojih ramenih.

Ljuta

V soboto popoldan naju je najin gostitelj pripeljal k vikendu v dolini Ljute pod goro Treskavico. O bosanskih gorah pred tem najinim potepom nisem vedel kaj dosti, vendar mi je Treskavica ostala v spominu. V edini knjigi o tamkajšnjih gorah, ki jo premorem, Forgotten Beauty, je španski avtor, ki je nekaj let služil pri UNPROFORju in v prostem času oblezel tudi precej tamkajšnjih gora, edino za Treskavico zaradi min popolnoma odsvetoval vzpon. Da jih je tako mnogo, da se je smotrno odpraviti tja gor samo pozimi v globokem snegu s turnimi smučmi. Naš gostitelj pa se naju je naslednji dan namenil peljati prav na to goro! No, ja, sem si mislil, dokler boš ti hodil pred mano, ni problema. Bilo bi naj nas za celo odpravico njegovih prijateljev, podvig pa je predvideval tudi vožnjo s quadi, tistimi čudnimi štirikolesniki za preganjanje po brezpotjih, ki jih sicer jaz zelo sovražim in bi jih kar prepovedal. No, sobotna quadovska izvidnica je vendarle sprožila nekaj pomislekov, da smo potem naslednji dan zamenjali cilj in šli na "čisto" Visočico.

Nikoli prej nisem slišal za to dolino.

Pred vikendom se nas je zbrala zanimiva druščina. Sami fantje oziroma gospodje, le lastnikova žena je bila poleg moje Urše tam za žensko ravnotežje. Na dovozni cesti so se vrstili veliki, moderni terenci, zraven pa še nekaj res velikih quadov.

Glavna tema pogovora tistega večera.

Pri Bosancih je vedno prijetno in nikoli nisi lačen.

Pogovor je tekel o lepotah narave in o tem, kako so se po tej lepi naravi danes preganjali s tistimi štirikolesniki. Pa o tem, katera quadova guma je boljša za kateri teren. Malo sem zastrigel z ušesi, ko sem slišal ceno 600 € za eno gumo in 30.000 € za spodoben quad! Da jim pozimi ni dolgčas, pa se zabavajo z motornimi sanmi, ki morajo tudi biti takega, spodobnega cenovnega razreda. Naslednji dan so nama potem ponosno kazali, kje se da z motornimi sanmi pozimi priropotati na greben Visočice – nekako tako kot bi se pri nas peljal z Rudnega polja na Viševnik!

Izkazalo se je, da je bila to druščina premožnejših, saj so se nama nekateri med njimi predstavili kot imenitni podjetniki. Kar med pogovorom so snovali nove podjetniške ideje. Recimo kako bi lahko zagnali domačo proizvodnjo gum za quade. Nekajkrat sem se moral ugrizniti za jezik, kajti res ne bi bilo primerno tam kot gost udrihati čez te neumne, smrdeče in ropotajoče stroje, ki bi jim po moje morali itak popolnoma prepovedati vožnjo po naravi. Se res ne bi spodobilo. Odnos do tega bo pač moral dozoreti v bosanskih glavah, prav dosti se ne da prehitevati. Sami bodo morali spoznati, da prava ljubezen do narave pač ne more prenašati izživljanja s stroji po divjini.