Prvič: Leta 2005 s Kranjčani
Ko sem slišal, da gremo s Kranjčani leta 2005 tudi na
Tomorr, sem se nekje iz
dna možganov spomnil, da je o njem pisal Josip Wester v svojih spominih na prvo
svetovno vojno. Njegova knjiga je bila ena od knjig, ki sem jih kot mlad, sveže navdušen goroljubec pri svojih dvajsetih letih požiral, da bi ja zvedel čim več o goratem svetu, ki je čakal, da ga bom raziskal.
Med prvo svetovno vojno je bil Wester nekaj časa oficir v mestu Berat v osrednji Albaniji. Iz njegove knjige sem se spomnil slike Berata s Tommorijem v ozadju.
 |
| Slika iz Westrove knjige, objavljene leta 1944. Zanimivo, da se mi je v mladosti ta podoba "zapekla" v spomin! |
 |
| Takole je bil videti Tomorr nad mestom Berat leta 2015. Se mi zdi, da so si v knjigi privoščil nekaj ustvarjalne svobode, kajti na njej je Tomorr videti nekam čudno blizu mesta. |
Čeprav je le manj kot
20
km oddaljen od Maje i Ostrovicës, smo se pod njega leta 2005 morali voziti cel dan in narediti velik krog čez pol Albanije, saj
krajše ceste ni bilo. Spet smo morali zadnji del s
kombiji in spet smo bili v odmaknjeni dolini za Tomorrom prava atrakcija.
Sprejel nas je predsednik vaške skupnosti šestdesetih vasi in sledili so
govori, potem pa še petje naše med tem nastale himne odprave z melodijo znane
pesmi, ki sicer poje o Španiji: »E viva Albania!«
Tomorr je izredno velika gora, podobna Stolu ali Nanosu, le
da je več kot
50 km
dolga in ponekod več kot
2000
m nad okolico.
 |
| Tomorr je ogromen! Pogled z osrednjega vrha proti daljnjemu Maja Partizanit. Do tja je precej kilometrov in deset let, kot boste brali spodaj. |
Na osrednji vrh, ki je zaobljen in travnat, je speljana slaba cesta. Na njem namreč stoji kapelica muslimanske sekte Bektašev, ki ima
sedež v Albaniji. Enkrat letno priredijo nanj romanje. Dve uri pod vrhom, do
kamor je cesta še prevozna za kombije, pa stoji njihovo zavetišče.
Organizatorji so nam rekli, da bomo to noč spet taborili v šotorih na koncu
ceste. Potovanje pa se je zavleklo in v trdi temi smo se še kar vozili po
tistih ridah visoko pod Tomorr. Obstali smo pred večjim poslopjem, sledilo je
nekaj dogovarjanja in čakanja, potem pa so nas povabili noter in v treh velikih
sobah smo si lahko uredili skupna ležišča. Presenečenj na tem popotovanju res
ni manjkalo!
 |
| Verski veljak nad vrati svetišča. |
 |
| Versko zavetišče smo popolnoma zapolnili |
 |
| Svetišče na vrhu |
Najino naslednje presenečenje je sledilo še isti večer. Urša
je ugotovila, da je svoje gorniške čevlje najverjetneje izgubila ali kje
pozabila. Bilo je joka in slabe volje! Na srečo naslednji dan na poti ni bilo
kakih tehničnih težav, tako da je brez težav zmogla do vrha kar v sandalah.
Popoldne, ko smo se med hudo nevihto končno pripeljali s kombiji do našega
avtobusa, pa se je tudi dobra volja vrnila: čevlje ni izgubila, le v avtobusu
jih je pozabila.
 |
| Tudi brez gojzarjev je šlo. |
 |
| Vodnik je bil oborožen - nikoli ne veš, kaj te čaka na poti! |
 |
| Na vrh se je dalo tudi pripeljati. |
 |
| Kar precej Slovencev nas je bilo na vrhu tisti dan. |
Drugič: Leta 2015 s Kavkami
No, sem pa hitro začel pisati na novo! Tole, seveda, ni iz osnutka knjige. Ker pa sem še enkrat bil na tej gori, sem dodal še to.
Po desetih letih je naneslo, da sva se z Uršo spet klatila po albanskih gorah. Tokrat sva bila z najino druščino Kavk, s katero smo vsako nedeljo v hribih, včasih pa se odpravimo tudi na daljša potepanja. Leta 2015 smo se prepustili turitični agenciji Balkanika, ki je za vodenje po tej deželi spet najela predsednika albanskih planincev Janija Zisa. Tokrat je del vodenja prepustil svojemu mlajšemu nasledniku Niku. Po potepanju po Prokletijah smo bili namenjeni še na zahodni, najvišji vrh Tomorrja Maja Partizanit, 2414 m, katerega je bilo nekoliko teže osvojiti. Izhodišče je bilo niže, ceste na vrh ni bilo. Ta vrh je bistveno redkeje obiskan kot pa osrednji.
Poletje je bilo izredno vroče, zato smo se še po temi odpeljali iz Berata in že ob prvem svitu začeli hoditi proti vrhu. Bilo je dolgo (1450 višinskih metrov), a smo počasi in preudarno napredovali po slikovitih pobočjih. Niko nas je modro vodil: uro hoje, četrt ure poležavnja in nabiranja moči. V petih takšnih etapah, v petih urah smo bili na severnem predvrhu, kjer je tudi bilo nekakšno svetišče v obliki precej velike kamnite piramide. Še malo više pa smo bili na najvišji točki. Hudo vročino smo prehiteli, saj se je dobro ogrelo šele potem, ko smo že sestopali.
Bil je še en lep kamenček v mozaiku albanskih vtisov.
 |
| Na Maja Partizanit ni bilo ceste, ampak steza pa je bila kar dobro shojena. Po njej občasno hodijo romarji na severni predvrh, ki je tudi nekakšna sveta točka. |
 |
| Takole je pa Tomorr videti z zahoda proti vzhodu. Na vrhu v daljavi smo stali deset let prej. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar