ponedeljek, 12. februar 2018

Prišel, videl - zlezel na vrh Maja Jezerce - Albanija 2005


Želja po albanskih gorah seveda ni usahnila po tistem prvem prevažanju s trajektom gor in dol po Drinu. Priložnost se nama je ponudila že naslednje leto 2005. Tudi planinci PD Iskra Kranj so si želeli tja in so se tega lotili zelo podjetno. Navezali so stik s predsednikom albanske planinske (pravzaprav alpinistične) organizacije Janijem Ziso, ki je prevzel vso lokalno organizacijo. Po naključju sva zvedela za njihove načrte in se jima pridružila. Neko julijsko jutro naju je taksist malo čudno pogledal, ko naju je z vso prtljago pobral pred našo hišo v Črnučah in sva ga prosila, da naju odpelje na – koseško tržnico. Zmenjeno je namreč bilo, da se bo avtobus, ki je štartal v Kranju, ustavil tam in pobral nekaj ljubljanskih sopotnikov.
Kar na začetku sva z Uršo spoznala, da to nikakor ne bo lagodno turistično popotovanje, temveč naporna gorniška odprava. Znašla sva se v družbi, ki je že nekaj poletij preživela skupaj in prekrižarila precej nenavadnih gorskih kotičkov po Evropi: od Španije, prek mediteranskih otokov, dolomitskih ferat, poljskih Tater do Romunskih Karpatov. Prvih 25 ur smo preživeli v avtobusu, naslednjih 5 v kombijih na razritih gorskih cestah, potem je sledilo 4 ure hoje, in šele potem smo šli lahko prvič spat! Kar dober tempo!
Do večera smo se pripeljali v Sarajevo, kjer smo imeli nekaj ur za čevape na Baš Čaršiji, potem pa smo okoli desetih zvečer nadaljevali proti Črni gori. Zelo neprespani smo se znašli ob petih zjutraj v Podgorici in do šestih iskali lokalček, kjer so nam bili pripravljeni skuhati kavo. Ob osmih smo bili dogovorjeni z Janijem na albanski meji.
Žalostni ostanki nekdanje države na meji z Albanijo
Ob desetih smo se na tovarniškem dvorišču v kraju Koplik prestavili v pet razmajanih kombijev, s katerimi smo se potem vozili do poznega popoldneva v dolino Thethi (pišejo tudi Theth). Za taborišče so nam odredili travnik pred nekdanjim počitniškim domom, ki pa so ga po Hodxinih časih razbili in nikoli popravili.
Ob poti je dobro uspevala znana zelena rastlina.


Spet sredi "brdovitog Balkana"
Bili smo v osrčju Prokletij. Gorovje je zelo podobno našim Julijcem, saj je skalovje apnenec kot pri nas, vegetacija pa je tudi zelo podobna. Dolina Theti je zarezana v nedrja pogorja tako kot je pri nas Trenta. V njej živi okoli 50 družin. Ker obisk 40 tujcev naenkrat tam ni prav pogost dogodek, nas je prišel pozdravit predsednik vaške skupnosti. Sledili so pozdravni govori, pri katerih sem bil jaz glavni prevajalec, saj sem med našimi najbolje govoril angleško, kar je obvladal tudi eden od naših mladih spremljevalcev. Naslednji dan se je celo pojavila ekipa ene od televizijskih mrež in posnela reportažo o čudnih tujcih.
Lokalni župan (v sredini)
Čeprav je bil za nami že dan in pol vožnje in bi najraje šli kar spat, je bil načrt drugačen. Kombiji so nas odpeljali še nekaj kilometrov do konca doline, kjer smo ob petih popoldne – začeli hoditi. Šotore so nam nosili konjički, sami pa smo morali tovoriti svojo opremo po stari karavanski poti. Njen začetek je bil v Skadru, peljala je čez prelaz v Theti, se iz njega vzpela na prelaz Qafa Pejës (izgovori Čafa Pejes), se spustila na sever v dolino Ropojano in po njej prišla do Gusinja in Plava v Črni gori. Od tam pa še čez prelaz Čakor v Peč na Kosovu. Po tej stari mulatjeri smo se odpravili pozno popoldne in po treh urah, ko se je že mračilo, prisopihali tisoč metrov višje na prelaz. Naši albanski vodniki so se tam malo izgubili in je trajalo še celo uro, da smo že v polmraku kolovratili po brezpotju do slikovite ravninice na višini okoli 1800 m, zelo podobne Petkovim njivam v Kamniških Alpah. Tam smo končno lahko postavili šotore in šli spat.
Vodili so nas izkušeni albanski alpinisti, saj so sredi poletne vročine nosili tudi cepine

Predsednik albanskih alpinistov je imel težave s srcem, zato nas je spremljal na muli. Po naključju smo ga srečali tudi 10 let kasneje, ko smo bili drugič v Prokletijah.

Šotorili smo v bližini te skromne ovčarije.

Pastir s svojo čredo

Albanske "Petkove njive", kjer smo končno lahko šli spat
Naš tabor je bil v bližini ovčje planine. Ko smo prihajali, se je ravno stotine ovac spuščalo k izredno skromnim zavetiščem, kjer so jih pastirji zaprli v ograde. Ponoči smo lahko slišali zakaj. Naenkrat je po dolini začelo odmevati razburjeno lajanje ovčarskih psov in nekakšno tuljenje. Potem so se zaslišali človeški glasovi, končno pa je počila puška in so živali potihnile. Baje so odgnali volkove. Bili smo pač »negde u brdovitom Balkanu«.
Mene so zadolžili, da sem že pred peto zbudil celotno odpravo. Jutranje sonce nas je dobilo že visoko nad taborom. Čeprav je bila že druga polovica julija, so nas presenetila še kar obsežna snežišča. Vodnikom so na nekaj mestih pomagale rdeče pike, ki jih je kdo ve kdaj nekdo naredil s sprejem. Ko pa smo dosegli glavni greben zahodno od vrha približno 2400 m visoko, smo morali zadevo vzeti v svoje roke. Lokalni vodniki niso več vedeli kod in kam, celo tega niso vedeli, kateri vrh nad nami je Maja Jezerce. Zanesti smo se morali na naše izkušnje in smo dokaj hitro rešili uganko dostopa na vrh. Vzdolž zahodnega grebena je speljan sistem prehodnih polic, le na pravem mestu je bilo treba prestopiti z ene na drugo. Ob desetih dopoldne nas je devet Slovencev stalo na najvišjem vrhu Prokletij. Z nami je bil sprva le eden od mulovodcev iz Thethija, ki je šel zraven iz lastne radovednosti in je bil na vrhu prvič. Na vrhu stoji velik kup kamenja in videti je bilo, da to leto še ni doživel prav veliko obiska. S severne strani pa so pripeljale rdeče oznake.
Jutro nad našim taborom
Zahodni greben Maja Jezerce, pod katerim smo po sistemu polic prišli na vrh

Ključno mesto vzpona
Urša že visoko proti vrhu

Drugi slovenski obisk najvišjega vrha Prokletij. Tako mi je zatrdil Tone Wraber, ki je prebral vse kar je napisano o Maja Jezerce in ugotovil, da je bil on prvi Slovenec na njem, mi pa prva skupina po njegovem vzponu.

Kasneje nam je Tone Wraber, veliki poznavalec tega pogorja, zatrdil, da smo bili drugi Slovenci na tem vrhu. Prebral je vse, kar je bilo kdaj napisanega o Maja Jezerce in prav nikjer ni zasledil, da bi kdaj bil gor kak Slovenec. Saj je po svoje razumljivo. Pred drugo svetovno vojno je bilo tja neskončno daleč. Po vojni je Albanijo zaprl Enver Hoxha, po letu 1990 se pač še nihče ni okorajžil in se odpravil tja. Tone Wraber da je bil prvi s svojim pristopom iz Gusinja ilegalno čez mejo leta 2000, mi pa drugi. Kar zanimiv občutek. Ne pomnim, da bi že kdaj prej doživel tako prvinsko »odkrivanje« dostopa na goro, kot se nam je ponudilo tukaj. Tako je moralo biti pri nas v Kugyjevih časih. Iz dolin do pašnikov so že bile steze, na vrhove pa je moral poiskati prehode sam.
To drevo mi je ostalo v spominu kot eden najlepših prizorov ob mulatjeri na prelaz

Povratek do tistega razsutega počitniškega doma je bil kar dolg. Po mulatjeri smo seveda morali peš in smo se pozno popoldne temeljito utrujeni spet znašli v zatrepu doline. Nemočno smo poležavali in nabirali moči še za tiste tri do štiri kilometre po cesti do tabora. Kot pravo darilo z neba se je kar naenkrat pripeljal star, razsut tovornjaček eksotične vzhodnonemške znamke IFA. Vseh 30 se nas je ob silnem smehu zbasalo nanj, potem pa se je začela nora vožnja, boljša od česarkoli v Gardalandu. Najprej malo po razriti cesti po dolini čez grape in potoke, potem pa po nekem kolovozu skozi zaselek navzgor. Otresali smo veje dreves, v naročje se nam je vsuvalo malo ringlojev, pa lešniki, pa orehi ... Dobre pol ure je trajalo in režali smo se kot nori. V tabor smo pripeli z »Eviva Albania«, našo himno na melodijo znane Eviva e Spania.


Navdušenje po povratku


Ni komentarjev:

Objavite komentar