Caminito del Rey je v Andaluziji. Saj verjetno sploh ne bi vedel zanjo, če ne bi med deskanjem po spletu že pred leti naletel na vabljivi naslov »Najbolj nevarna pot na svetu« in nekaj filmčkov. Kazali so res odštekano pot, oziroma bolje zapisano ostanke res odštekane poti. Po njej so se veseljaki prebijali visoko nad sotesko po razpadajočem betonu in zarjavelih kovinskih nosilcih. Na YouTube je več posnetkov kako je to bilo videti, še najbolj zanimiv je tisti z brhko Ilano kot glavno igralko.
To nenavadno pot so zgradili že pred 120 leti zaradi dostopa do objektov sistema hidroelektrarn pred in za to sotesko. Na začetku je bila tako dobro zgrajena, da jo je prehodil celo španski kralj in je tako dobila svoje ime. Kasneje so jo kar pridno uporabljali. Po njej so menda celo hodili šolarji v šolo. O zgodovini lahko preberete na http://www.caminitodelrey.info/en/4916/history.
Toda stoletje nevzdrževanja je naredilo svoje. Nekdanja skorajda promenada je postala avanturistični izziv. Na posnetkih je videti, da si pač moral biti alpinist z ustrezno opremo, da si si upal premagati najbolj uničena mesta. Na začetku tega stoletja se je nekaj ljudi v njej tudi ubilo, zato so hojo po njej prepovedali in zagrozili celo s kaznijo 6000 €.
Ob branju teh zgodbic in gledanju filmov so se mi, seveda, cedile sline, ampak za prepovedane drznosti sem vendarle že prestar, vse skupaj pa je tudi dovolj daleč, da bi se tja podali.
Toda, medtem so se Španci zganili, zbrali so nekaj milijonov in posodobili celotno pot. Od leta 2015 je spet odprta za javnost. Tokrat ne kot neka lokalna promenada in pot v šolo, pač pa kot prvovrstna turistična atrakcija. Tega sva se zavedla šele tam. Pred letošnjim odhodom v Španijo sem razumel predvsem to, da se po tej poti spet sme iti. Na spletnih objavah se mi pač ni ljubilo prebrati vsega do konca ...
Južna Španija naju je itak že nekaj časa vabila. Bila je črna lisa na najinem zemljevidu potepanj. Niso mi bili sicer znani kaki silni hribi v tistih koncih. Ampak za pobožični pobeg iz hladne brezsnežne Slovenije se je potepanje po Andaluziji, kot je ime jugozahodnemu delu Španije, zdelo zelo primerno za sproščeno raziskovanje in uživanje. Deset dni sva se klatila po obronkih Sierre Nevade in odrkivala lepote še nekaj nižjih Sierr (pogorij), ki so prav prijetne za pohajanje. Za kronski cilj najinega potovanja pa sva si, seveda, določila Caminito del Rey. »Najnevarnejšo pot« sveta sva si ja morala ogledati!
Brisanje pod nosom!
Proti koncu potepanja sva se torej v uri in pol pripeljala iz Granade do severnega začetka te poti. Pot ni krožna, treba je začeti na severu in hoditi okoli 8 km proti jugu, odkoder potem vozijo avtobusi nazaj na izhodišče. To sva vedela vnaprej, vedela pa sva tudi, da je vstopnina 10 €. S parkirišča sva veselo in pričakujoče zakorakala najprej skozi kar dolg predor za pešce, potem pa še 1,5 km po makadamski cesti, zaprti za promet, do uradnega začetka poti.
![]() |
| Severni začetek Caminito del Rey, vhod v predor, ki sva ga prehodila petkrat! |
| Sama ne bova, toda množic pa le ni. |
Stopil sem torej naprej in doživel prvi tuš:
»Ne ne morete kupiti vstopnice, lahko jih kupite zgolj vnaprej na spletu! Za danes smo polni!«
Debelo sem gledal in začel jadikovati in rotiti, toda bili so neizprosni!
»Danes ne!«.
Potem sem na telefonu skušal kupiti vstopnico prek spleta, a je bilo do konca tedna, torej do najinega odhoda iz Španije, vse razprodano.
»Mater! Uf, sva smotana in imava smolo! Najbolj naju je vleklo v ta konec zaradi te poti, zdaj pa ne moreva po njej!«
Ni bilo druge, morala sva nazaj 1,5 km po tisti cesti, skozi tisti predor in v bližnji kafić gruntat kaj zdaj. Na spletu sem potem nekako izbrskal nadomestni cilj, ki nama je zelo lepo rešil dan. Šla sva še enkrat skozi tisti predor (tretjič), potem pa desno gor na Mirador (razgledišče) de las Butreras, kjer smo imeli skoradja celotno sotesko pod sabo. Še bolj zabavne pa so bile desetine orlov, ki so letali nad sotesko in pristajali na veliki rdeči steni na nasprotni strani doline.
| Imel sem priložnost preizkusiti "rafalni" način fotografiranja, ko fotoaparat slika dokler držiš gumb. Med dvesto slikami orlov jih je bilo nekaj kar v redu. |
| Orli so imeli svoj družabni prostor sredi velike stene na nsprotni strani doline. |
Vendarle v Caminito
Med prijavljanjem v apartma v Ardalesu naju je zelo prijazna Ana potem, ko sva ji dala že vse potrebne podatke in dokumente, mimogrede vprašala, če želimo tudi na Caminito. Pojamral sem ji, da smo se tam danes obrisali pod nosom, a je rekla, da ni problema, da nama lahko ona proda karti za naslednji dan. Jaz sem debelo pogledal in skoradja bleknil, da ne, ker greva naprej. Urša pa je hitreje pokapirala, me dregnila in seveda privolila. »Pozabi vendar najine jutrišnje palne, saj nisva imela ničesar veličastnega, bo pač propadlo. Na Caminito pa si vendarle zelo želiva!«
Izkazalo se je, da imajo upravljavci Caminita dogovor z lokalnimi hoteli, da lahko gosti kadar koli kupijo vstopnice. Na dan spustijo v sotesko do 1100 ljudi. Če jih je zaradi hotelskih gostov nekaj ali nekaj deset več, se pač ne pozna dosti. Receptorka Ana nama je prodala lepo poštempljano vstopnico za dva, s katero sva naslednji dan ponovno (petič) prehodila tisti predor in 1,5 km ceste do vhoda in ponosno po polurnem čakanju vstopila na Caminito!
Vsi, ki smo vstopili, smo dobili čelade, saj je menda v soteski zelo nevarno padajoče kamenje. Roko na srce pa v tej dolini nikakor ni kake bistveno večje nevarnosti kot pa v Iškem Vintgarju ali kaki podobni dolini. Le množičnost naredi svoje. Ker po tej poti spustijo do 300.000 ljudi na leto, je pač vredno vsakemu natakniti čelado na glavo, kot pa tvegati tožbe zaradi morebitnega zablodelega kamenčka, ki bi komu zadel glavo.
| Na začetku nas je bilo še veliko skupaj, kasneje smo se razkropili. |
Pot so sedaj mojstrsko zgradili kot leseni pločnik (angleško temu rečejo boardwalk), postavljen na nosilcih iz nerjavečega jekla, zavrtanih v stene soteske. Seveda so povsod ograje, tako da tehničnih težav ni prav nobenih, kake realne nevarnosti pa tudi ne. Pot se da prehoditi v sandalah, itak pa je večinoma po ravnem ali navzdol.
Pogledi med potjo pa so res impresivni. Po eni strani zaradi slikovite, globoko zareazne soteske, skozi katero hodiš, po drugi pa ob občudovanju tehničnih rešitev, ki so jih naredili med gradnjo tako obnovljene poti, kot tiste prvotne, katere ostanki so večinoma ohranjeni tik pod novo. Sploh si ne znam predstavljati kako so vrtali luknje v stene, vgrajevali kovinske nosilce in betonirali stezo oz. betonski pločnik pred stoletjem. Pravzaprav mi ni jasno niti kako so to delali s sodobnimi sredstvi. Kako zvrtaš luko za nosilec v navpični steni en meter pod do tu zgrajenim pločnikom in tri do štiri metre naprej?
Kakor koli, bilo je silno zanimivo. Če boste kdaj poležavali na plažah Coste del Sol, ali pa se drugače potepali po Andaluziji, vsekako si vzemite dan za ta ta sprehod. Le pravi čas nabavite vstopnice.
| Na nasprotnem bregu je železnica, ki so jo zgradili davnega 1865. Za takrat je to bil izreden projekt! |
| Nad izhodno sotesko se dviga tale imenitna stena. Me zanima, če je kdo že preplezal ogromno streho na njenem zgornjem delu. |
| Le kako so tukaj vrtali luknje za nosilce? |
| Tu je razgledišče s prozornim dnom, tako da vidiš dol do dna soteske. |
| Na takih mestih bi varovalna jeklenica še kako prav prišla. Da ne bo pomote: to je ostanek stare poti, nova je speljana nad tem. |
| Bližamo se glavnemu mostu. |
| Ti trije so se menda hkrati obesili na isto jeklenico in se hoteli prepeljati na drugo stran reke (zip-line). Jeklenica ni zdržala, potem so pa obisk te poti prepovedali. |
| Novi most je viseči, prej so pa hodili po cevi. |
| Ostal je še sestop ob steni do proge. |
| Zadnji del vodi ob navpični steni in nad železniškim mostom. |

Ni komentarjev:
Objavite komentar