sobota, 30. junij 2018

Za novo leto po Likijski poti - drugi del (Turčija, 2003)


Ob obali
Vzpetine nad obalo vzhodno od mesta Kaş so visoke le kakih 300 metrov, vendar ceste ob vodi ni. Likijska pot je speljana med makijo nad obalo po stezicah, ki jih nikjer ne manjka. Hodila sva le nekaj kilometrov stran od grškega otoka Maes, ki leži prav nenavadno blizu turške obale. Ko sva tako že nekaj ur napredovala po navidezni divjini, sva počasi dobila občutek, da sva čisto sama daleč od sveta. Toda to nikjer ni res. Kjerkoli hodiš, vedno od nekod slišiš glasove pastirjev, ki skrbijo za številne koze. O obljudenosti pokrajine pričajo tudi vodnjaki in rezervoarji za vodo, ki jih imajo razporejene na ključnih mestih. Prav neverjetna je domiselnost, s katero ujamejo in zadržijo vodo za vroče sušne dni.


Vodo imajo dosegljivo na različne načine.

Tudi tu notri je voda.
S pastirji pa je povezana tudi edina resnejša nadloga – ovčarski psi. Tisti »ta hudi« so menda prav nevarni. Skrbno sva prebrala vse nasvete v knjižici in se v mislih pripravila na obrambo s kamenjem in pohodnimi palicami. Na srečo takega srečanja ni bilo. Kar sva srečala kužkov, so bili prijazni in so veselo mahali z repom. Šotorček sva postavila na Çoban plaji (kar seveda pomeni Pastirska plaža). Pljuskanje morja naju je prijetno zazibalo v sen na tem samotnem kraju. Le noč od petih popoldne do osmih zjutraj je nesramno dolga in bi si želel, ko se ponoči zbudiš že ves naspan in polomljen od trde podlage, da bi jo vendarle bilo že konec.
Na videz je tako spanje v divjini romantično, ampak decembra je treba v šotorčku na trdi podlagi ležati od petih popoldan do osmih zjutraj!  

Novoletna poplava
Najin potep po Likijski poti sva zaključila prav nenavadno. Hkrati z nama sta se po Turčiji takrat potepala tudi sin Rok in takrat še v.d. snaha Petra, ki sta se namesto napornega prenašanja nahrbtnikov raje prevažala med zanimivostmi Turčije z najetim avtom. Po šestih dneh hoje smo se 30. decembra dobili, da bi novo leto pričakali skupaj. Toda tudi zadnji dan v letu je bilo treba izrabiti za kak zanimiv potep. Izbrali smo si obalo pod goro Tahtali.
Tisto leto sem se naučil, da Olimp ni le v Grčiji, pač pa da ga imajo tudi Turki. V gorovju južno od Antalye je to ime porušenega antičnega mesta, nekako pa se je prijelo tudi celotnega območja. Svet je tu tako slikovit, da sva ga že med našim prvim obiskom maja 2003 proglasila za kraj sanjskih počitnic. Najvišji vrh Tahtali (2337 m) kraljuje razgibani gorski skupinici, ki se strmo spušča z divjimi slemeni in globokimi dolinami do morja. Vmes so čudovite plaže, potočki, celo nenavadni večni ogenj, ki vedno bruha iz skal v kraju Chimaera. Oblast je še pravočasno zaznala pomembnost te prvinske lepote in je prepovedala gradnje velikih hotelskih kompleksov, dovoljeni so le nizki penzioni.
Na silvestrovo zjutraj sva Roka in Petro odložila na koncu ceste v kraju Çirali, potem pa sva se odpeljala okoli 12 km severneje v kraj Tekirova severno od Olymposa. Po Likijski poti, ki tam poteka ob obali, sva nameravala priti do Çiralija, Rok in Petra pa sta ta čas že hodila na sever po avto. Vreme je bilo tisti dan precej obupno, večino časa sva hodila v bolj ali manj močnem dežju. Sprva sva sledila nekakšni uničeni cesti, ki pa je ni in ni hotelo biti konca. Iz razdalje in opisa v vodniku sem ocenil, da bomo cel izlet potrebovali približno tri ure. A smo se nasproti hodeča para srečali in si izmenjali ključe od avta šele po dveh urah in pol.
Vreme na silvestrovo je grozilo z dežjem.
Ni bilo treba dolgo čakati, da sva upravičila pelerini in dežnika v najinih nahrbtnikih.

V drugem delu je cesta izginila, hodila sva po kozjih stezicah gor in dol čez vmesna slemena med zalivi. Na eni od večjih plaž sva naletela na ribiče, ki so živeli tam v nekih skromnih kolibah in skrbeli za farmo rib, ograjenih z mrežo sredi zaliva. Prav veseli so naju bili in najraje bi še dolgo klepetali z nama, a sva morala naprej. 
Prijazna ribiča, ki sta skrbela za ograde z ribami.

Bilo je že popoldan, tema se je tam naredila že okoli petih, midva sva se pa še kar izgubljala med zalivi in grebeni. Prav razburljivo je bilo, ko sva še s prvim mrakom v dežju vendarle zakoračila na cesto, kjer sva dopoldne pustila Roka in Petro. Približno istočasno sta po šestih urah do avta prišla tudi onadva in sta se pripeljala po naju že skoraj v temi.
Bilo je silvestorovo, ura je bila pet popoldne, mi pa še nismo imeli prenočišča za ta večer! Kot da to ne bi bil naj-večer leta. Toda optimizem se je spet obnesel. Resda nas niso vzeli kar v prvem penziončku v Çiraliju. Vsi so bili namreč zaprti, saj turistov v tem letnem času tam pač ni. Morali smo torej najti takega, kjer lastniki živijo v bližini. Saj ni trajalo dolgo, v tretjem ali četrtem se je lastnik že bil pripravljen pogovarjati. Ni bil ravno srečen, saj se je z ženo, Nemko, odpravljal silvestrovat v neko restavracijo. A ko je videl, da smo le ena malo odtrgana družina, se je hitro omedil. Dobili smo sobici v bungalovu, dovolil pa nam je tudi uporabo njihove malo razsute kuhinje v osrednji stavbi. Za nadzor nam je pustil nekega svojega bratranca, ki se je pojavil iz soseščine. Tako smo preživeli prav zanimivo silvestrovanje. Dekleti sta skuhali veliko skledo makaronov, malo smo »klepetali« z bratrancem v turščini (!!), potem pa tarokirali do konca leta.
Urša pripravlja silvestrski meni (makarone)!

Silvestrska večerja.

Vmes pa je deževalo, deževalo. Vedno bolj. Opolnoči nismo več mogli obuti iz kuhinje v sobi. Zjutraj pa je segala voda okoli našega bungalova skoraj do kolen. Novo leto se je sicer zbudilo v lep dan, toda nočni dež je kar temeljito zalil tisti kraj. Na srečo je bil avto parkiran na majhni vzpetini, tako da vsaj z njim nismo imeli težav. Tudi bungalov je bil ravno toliko dvignjen, da ni zalilo sob. Lastnik je prišel v visokih škornjih in nam pomagal prenesti prtljago do avta. Tako smo s smehom in čofotanjem prav nenavadno začeli leto 2004.
Vode je bilo vedno več in Rok je svojo Petro kar odnesel v njun bungalov.

Leto 2004 smo začeli bosi, voda je bila do kolen!


Ni komentarjev:

Objavite komentar